Kepica soli za dečka,
 sladkorček za deklico

KNEŽAK – Vas Koritnice pri Knežaku je ob vznožju snežniških gozdov na zgornjem robu Pivške kotline. Hiše so stisnjene pod breg in ob cesti, ki vodi proti Mašunu. Med Koritnicami in Knežakom je veliko obdelane zemlje, temu območju pravijo Dolge njive. Zadnje poplave so te kraje hudo prizadele.

Zanimivo je, da sta v vasi kar dve cerkvi: prva je sredi vasi, ob pomembni cestni povezavi med Knežakom in Ložem in je posvečena sv. Antonu, puščavniku, druga, Jeromnova, pa je na pobočjih nad vasjo, od koder je ob lepem vremenu čudovit razgled po vsej kneški fari in Pivški kotlini. To cerkev imajo vsi župljani, ne le Koritničani, za svojo.

Za najhujše težave

Kot pravi Franci Petrič v četrti knjigi Duša, le pojdi z mano, k sv. Hieronimu romajo predvsem ob marčnih petkih. Verni iz okoliških vasi se srečujejo ob vseh petkih v marcu, da na priprošnjo velikega cerkvenega učitelja prosijo za zdravje, počastijo trpečega Odrešenika z molitvijo križevega pota in se udeležijo mašne daritve.

Pri cerkvi je izvir vode, ki je že od zdavnaj še posebno cenjena pri romarjih. Pravijo, da ima zdravilno moč, zato je običaj, da mora romar pri njej poklekniti in si z njo umiti oči, pa bo bolje videl. Njena posebna moč naj bi učinkovala tudi pri tistih, ki bi radi imeli otroke: če si želijo deklico, morajo vanjo vreči sladkorček, če pa bi radi dečka, naj vržejo v tolmunček kepico soli...

Po prepričanju častilcev je sv. Hieronim tako mogočen priprošnjik, da ima moč izprositi milost v še tako hudi težavi ali stiski. Zato je že od nekdaj veljalo, da morajo domači, če kdo težko in dolgo umira, za lažjo smrt zanesti k sv. Hieronimu tri darove: olje ali svečo, žveplenke in denar. Potem se bo duša težko umirajočega lažje poslovila od tega sveta.

O cerkvici sv. Hieronima poroča že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, ko opisuje vse podružnične cerkve župnije Trnovo, kamor je spadala zdajšnja kneška fara v tedanjem času. Po ustnem izročilu je bila postavljena že sredi 15. stoletja, še pred turškimi vpadi. Tej trditvi bi lahko verjeli, saj je češčenje sv. Hieronima na Notranjskem in Primorskem živo dolga stoletja in sega morda prav v pozno antiko, v njegov čas.

Brez gozdička

»Hieronim je bil po sodbah resnih raziskovalcev doma nekje v tukajšnjih krajih,« pojasnjuje Petrič. »Starost cerkve potrjuje tudi preprost kamniti križni obok s sklepnikom v prezbiteriju. Morda je tudi slavolok iz stare romanske cerkvice, saj bi ga drugače prav gotovo takrat, ko so delali prezbiterij, posodobili v duhu gotike.« Pisec še dodaja, da današnja podoba cerkve izvira s konca 19. stoletja, ko je bila deležna temeljitega popravila in menda tudi povečave. Takrat okrog nje ni bilo borovega gozdiča, kakor je danes. Stara slika, ki jo hranijo v kneškem župnišču, kaže skalnato pobočje brez drevja. Le ob izviru stoji drevo. V letih po vojni, ko se je od tod izselilo veliko domačinov, se je na nekdanjih pašnikih zaraslo grmičevje in drevje.

Cerkev sv. Hieronima in tolmun z izvirom vode ob njej obdaja kamnit zid. Pred vhodom je lopa in ob njej prizidana kašča, kjer so, kakor povedo domačini, shranjevali krače, olje, moko in druge darove, ki so jih nekoč polagali romarji in častilci na Jeromnov oltar.

Tudi ob Nanosu

Na Primorskem je še ena cerkev sv. Hieronima, in sicer na vzhodnem pobočju Nanosa, pod Grmado, na nadmorski višini 1018 m. Zaradi svoje lege je lepo vidna daleč po Vipavskem, Krasu in tudi z morja. Cerkev sv. Hieronima bomo našli še v Čepljah pri Premu, nekoč pa je bila tudi v Jasenu pri Ilirski Bistrici. Jeromen je prisoten tudi v drugih cerkvah in kapelicah v Vipavski dolini, na Goriškem in na Tržaškem.

V zvezi z nastankom cerkve pod Nanosom so se ohranile različne zgodbe in legende. Ena izmed teh je, da je na Nanosu, kjer je danes cerkev, v borni koči bival puščavnik Hieronim. K njemu se je po nasvete zatekalo obubožano ljudstvo in se mu velikokrat oddolžilo s hrano in najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami. Hieronim je v zameno svojo hvaležnost izkazoval s tem, da je zanetil kres na Grmadi, kadar se je bližala huda nevihta. V zahvalo naj bi mu ljudstvo pod Grmado postavilo cerkev.

Po drugem izročilu pa naj bi Hieronim potoval v Rim in na hrbtu nosil kapelico; pot naj bi ga vodila čez strmi Nanos, kjer je počival ob neki skali ter se z roko naslonil nanjo, zaradi česar naj bi se poznali odtisi njegovih prstov, kapelico pa je pustil na kraju, kjer danes stoji cerkev. Tretje izročilo pravi, da je cerkev sv. Hieronima stala v borštu pri Slavini, vendar jo je svetnik odnesel na Nanos, ker so se tihotapci iz Čičarije v njej skrivali in jo večkrat oskrunili.