Leta 1993 je v Združenih državah Amerike odmevala zgodba o 30 milijard dolarjev vrednem podjetju PG&E, ki je nevarne odpadke pri proizvodnji kompresorjev odmetavalo v vodo, zaradi katere so prebivalci okoliških vasi množično obolevali za rakom in tudi umirali. Tožbo zoper vplivno korporacijo je sprožila Erin Brockovich (o kateri je bil posnet tudi istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi). Dvakratna ločenka in mama treh otrok se je brez formalne izobrazbe pogumno postavila po robu kalifornijskim mogotcem in na koncu dosegla osupljivo zmago – tovarna je obolelim in svojcem umrlih (skupno jih je bilo več kot 600) morala plačati rekordno odškodnino v ameriški zgodovini, 333 milijonov dolarjev.
Se je pred leti nekaj podobnega dogajalo tudi v Sloveniji? Nekateri prebivalci Mokronoga, manjše občine na Dolenjskem, trdijo, da – ja!
Odpadke zlivali v bajer?
Oglasil se nam je nekdanji delavec podjetja Iskra Elektroliti, ki je v Mokronogu delovala med letoma 1965 in 2000. »Pri proizvodnji kondenzatorjev smo uporabljali nevarne kemikalije, odpadke iz njih pa smo odstranjevali kar v bajer za tovarno. Petnajst metrov od njega je vodnjak, iz katerega smo črpali vodo za kuhanje in tudi za pitje,« je zapisal nekdanji zaposleni, ki ne želi biti imenovan. »Delavci se nismo zavedali nevarnosti teh snovi, a tudi seznanjeni nismo bili z njo. Šele ko se je pojavilo nenavadno veliko število obolelih za rakom, smo spoznali, da je nekaj hudo narobe. Podatek je grozljiv, vendar resničen,« je dodal, pismo pa sklenil s podpisom Eden od preživelih.
Seveda smo se takoj odpeljali v Mokronog, da bi preverili, kaj se dogaja. »Ja, o tej stvari se res govori že več let. Predvsem v zadnjem času, ko namerava občina ob bajerju urediti park. V stavbi, v kateri je nekoč delovala Iskra Elektroliti, je zdaj sicer drugo podjetje, ki se ne ukvarja z nevarnimi snovmi,« nam je pojasnil eden od domačinov.
»Ljuba Marija, kaj vse si bodo ljudje še izmislili!« pa je bila prva reakcija mokronoškega župana Antona Maverja, ko smo mu pojasnili, zakaj smo se oglasili pri njem. »Za te govorice sem prvič slišal šele junija letos, ko smo bolj intenzivno začeli razmišljati o tehnološkem parku, ki je v času delovanja tovarne Tom (po zaprtju Iskre Elektroliti, med letoma 2000 in 2006, op. a.) že obstajal.« Maver je prepričan, da je pismo, ki smo ga dobili na uredništvo, posledica umazanih političnih igric. »Župan sem od leta 2006. V prejšnjem mandatu protikandidata nisem imel, tokrat je drugače,« pomenljivo pove.
Rakotvoren je samo etilen Pri proizvodnji kondenzatorjev v Iskri Elektroliti so uporabljali naslednje kemikalije: tetrametil amonijev ftalat, tetraetil amonijev maleinat, sol terciarnega amina in ftalne kisline ter etilen in dietilen glikol. Na Inštitutu za varovanje zdravja smo vprašali, katere od teh snovi bi lahko bile rakotvorne. Povedali so nam, da je med omenjenimi kemikalijami po klasifikaciji mednarodne agencije za raziskavo rakotvornih snovi IARC rakotvoren samo etilen, ki spada v tretjo skupino, kar pomeni, da je nekaj podatkov o rakotvornosti pri živalih, nič pa pri človeku. Na Onkološkem inštitutu so dodali, da med rakava obolenja, ki lahko nastanejo kot posledica izpostavljenosti kemikalijam ali fizikalnim dejavnikom v delovnem okolju, uvrščajo raka pljuč, kože, sečnega mehurja, popljučnice in potrebušnice (znani mezoteliom zaradi azbesta), bezgavk, jeter, ledvic, levkemijo ter v manjši meri še nekatere druge vrste raka. Z grafa razširjenosti raka po posameznih slovenskih upravnih enotah je razvidno, da se je bolezen na območju Mokronoga v zadnjih letih res razširila – med letoma 1970 in 1990 je v UE Trebnje zbolelo 320 ljudi na 100.000 prebivalcev, od 1990 do 2010 pa že 497 ljudi na 100.000 prebivalcev. Prav tako je po podatkih Onkološkega inštituta v UE Trebnje najbolj razširjen prav pljučni rak, ki lahko nastane kot posledica izpostavljenosti kemikalijam v delovnem okolju.  |
Bivša direktorja:
Voda je neoporečna
Čeprav bi mu nekateri radi očitali, da se problematike z nevarnimi odpadki ni lotil dovolj resno, Anton Maver pravi, da se je že junija pogovarjal z obema nekdanjima direktorjema tovarne Iskra Elektroliti Tonetom Hočevarjem in Ludvikom Lovšetom. »Oba sta mi zagotovila, da so nevarne snovi, med katerimi naj bi bil zares sporen le etilen glikol, odlagali na komunalo v Trebnjem. V bajer, tako trdita oba, niso nikoli zlivali ničesar, zato je voda po njunih besedah neoporečna.«
Župan je kljub temu naročil testiranje vode, opravil ga je Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, oddelek v Novem mestu. Prvič so vzorce odvzeli že junija, drugič pa v tem tednu, po našem obisku. »Iz vode sta bila odvzeta dva vzorca, prvi na globini pol metra, drugi na dveh metrih. Iz izvida izhaja, da v vzorcu, odvzetem na dveh metrih globine, vsebnosti nekaterih kovin, predvsem aluminija in železa, presegajo vrednosti, ki so sicer določene za površinsko pitno vodo,« je sporočil Dušan Harlander, vodja novomeškega laboratorija.
Od tam so vzorce že poslali na uradno analizo. »Če bo pokazala potrebo po nadaljnjem raziskovanju bajerja in njegove okolice, se bo občina tega lotila z vso resnostjo,« je še zagotovil mokronoški župan Anton Maver.
