LJUBLJANA – Čas, v katerem živimo, kegljanju ni najbolj naklonjen. Vsaj pri nas je tako. Na mizi nas je zadnjič pričakal list papirja: pisalo je Dražbeni razglas! Brž smo razbrali, da si bo izvršitelj Denis Paternost prizadeval ugoditi upniku, to je javnemu podjetju Snagi, in od dolžnika, Kegljaškega kluba Ljubljana, izterjati kegljaško stezo, vključno z motorjem, monitorjem in semaforjem; za vse našteto bo Paternost zahteval 700 evrov!
Zaljubljen v kegljanje
»To je popolni nesporazum!« zatrjuje 69-letni Bojan Dremelj, kegljaški zanesenjak, kakršnemu pri nas ni para. Gospod je kegljanju zapisan že več kot pol stoletja! Kegljal je že njegov oče, tisto svojo prvo kroglo pa je Dremelj zalučal pri 15 letih.
Na Malenškovi v ljubljanskem Vodmatu je bilo takrat štiristezno kegljišče. Njegov prijatelj je tam postavljal keglje. »To delo je bilo odlično plačano!« Na prijateljevo povabilo se je potem kegljaški sekciji pridružil tudi sam. Vendar ne kot postavljavec, saj se je že pri prvem izmetu usodno zaljubil v ta šport. Brez njega še danes ne more. V njem brbota huronski entuziazem, postal je tekmovalec, trener in funkcionar. Petnajst let je bil sekretar pri kegljaški zvezi, kar 42 let je tudi že predsednik Kegljaškega kluba Ljubljana, nenadomestljiv je tudi v vlogi predsednika ljubljanske območne zveze.
Dolg še ni poplačan Nina Sankovič, Snaga, d. o. o.: »Gre za izterjavo dolga glavnice v višini 200,47 evra s pripadki (obresti in stroški postopka), trenutno dolg znaša 526,63 evra. Ta postopek je odprt še v celoti. Drži, da je dolžnik že veliko plačal, vendar zato, ker leta ni plačeval računov in smo ga bili zato primorani tožiti. Dolžnik (tako kot vsi uporabniki Snage) je redno prejemal račune, vsake tri mesece tudi opomin, in če še vedno ni plačal, je prejel sklep o izvršbi s sodišča, s katerim mu je bilo naloženo, da v roku osmih dni poravna naloženo mu terjatev. Po osmih dneh, če plača ali ne vloži ugovora, sklep postane pravnomočen in ga sodišče pošlje v izvrševanje. Ker je sodišče izvršbo na TRR ustavilo (ker nimajo TRR oziroma nimajo prilivov), je postopek nadaljeval sodni izvršitelj, zaradi česar nastanejo novi stroški, ki jih je na koncu dolžan poravnati – dolžnik.« In še: »Poleg VL 27348/2015 je odprt še postopek opr. št. VL 41913/2014 za glavnico 446,69 evra, kjer dolg trenutno znaša še 185,07 evra. Tudi v tem postopku je zarubljena kegljaška steza (št. 6, v VL 27348/2015 pa št. 5).« |
Takrat ko je Dremelj vrgel svojo prvo kroglo proti kegljem, se je zgodilo še nekaj. Pisalo se je leto 1962, ki pomeni tudi letnico ustanovitve Kegljaškega kluba Ljubljana. Bilo je zelo preprosto: zemljo na Kotnikovi so vzeli Cerkvi, občina pa jo je potem predala Kegljaški zvezi in ministrstvu za notranje zadeve. V okviru policijskega krožka 13. maj se je potem v središču Ljubljane res začelo. Na Maksu Percu se je sprva kegljalo na keglje, ki jih je morala vedno znova postavljati za to pristojna oseba. »Šest let pozneje, leta 1968, pa smo bili že prvi v Jugoslaviji z avtomatsko stezo,« je s ponosom razlagal Dremelj. Že čez nekaj let so bili na Kotnikovi tudi med prvimi s plastičnimi stezami.
»V tistem času je bilo samo v Ljubljani 80 stez, danes jih je le še 24!« je z nekaj nostalgije opomnil Dremelj ter se spomnil še neštetih kegljaških druženj v Lesninini stavbi, pa pri Rogovilcu, Kresnički, na kopališču na Kodeljevem … Kegljanje je bilo razširjeno in nadvse priljubljeno. Igralo se je večinoma po gostilnah. Potem pa je, zanimivo, da se je to zgodilo ravno po svetovnem prvenstvu, ki je potekalo leta 1984 prav v Ljubljani, zavladala moda, ko so začele biljardne mize – izpodrivati kegljaške steze. Dremelj pravi, da je v pičlih dveh letih kegljanje dobilo podobo, ki se mu je še do danes ni uspelo znebiti.
Agonija zaradi odvoza smeti
Ker je svoje storil še zob časa, sta morali na vrsto slejkoprej priti tudi prenova in obnova prostorov. In ker je leta 2007 prišla, kot smo izvedeli, še direktiva krovne organizacije, ta pa je zaukazala drugačno podlago, se je zanesenjaški Bojan Dremelj zadeve lotil nekolikanj nepremišljeno, skoraj iracionalno. Ker mu menda ni uspelo dobiti kredita, je zastavil stanovanje! »V kompletno adaptacijo smo potem vložili 260.000 evrov,« se je spominjal višine vložka, ki se ga ne bi sramovale niti dobičkonosnejše športne panoge.
»Še enkrat: to je popolni nesporazum!« pa se je Dremelj še naprej krčevito branil. »Gre vendar za usranih 200 evrov!« Res je, na dražbenem razglasu je jasno zapisano, da je Kegljaški klub Ljubljana (Dremelj pa je njegov zastopnik) Snagi dolžan 200,47 evra s pripadki. Zaradi tega bodo kaj lahko ostali brez za kegljača elementarne opreme. »Eh, nič se ne bo zgodilo!« je zagrmel. »Tudi vzeli nam ne bodo nič, kdo pa bo to kupil?!« Kdo neki, smo takrat premišljevali, bi si doma dejansko želel kegljaške steze s pripadajočo opremo?
Pred pol stoletja Aprila 1968: »Ljubljana je dobila šeststezno avtomatsko kegljišče v domu Maksa Perca. Objekt je odprl predsednik občinske konference SZDL Ljubljana-center Anton Grabenšek, nato pa so se v organizaciji KK Ljubljana-Center na novem kegljišču pomerili kegljači in kegljavke ljubljanskih klubov in krožkov.« |
Toda dolg, ki naj bi nastal zaradi permanentnega neplačevanja odvoza smeti v višini 31 evrov na mesec, bo tako ali drugače pač moral biti poplačan; drugače, si mislimo, ne gre.
»Mi smo svoje plačali, oni pa pravijo, da nismo!« je Dremelj še naprej vztrajal pri svoji resnici. Izvedeli smo, da ta agonija traja že lep čas. »Mislim, da je to že četrta razpisana dražba …«
Pred dnevi se je končalo mladinsko svetovno prvenstvo v hrvaškem Novigradu. Še posebno so se izkazali naši kadeti. Izvedeli smo, da se je reprezentanca na omenjeno tekmovanje pripravljala – prav na legendarnih šestih stezah kegljišča na Kotnikovi. In tudi zato bi bilo resnično škoda, smo premišljevali, če bi zgolj zaradi dveh pičlih evrskih stotakov izpuhteli: desetletja vlaganj, razbitih kegljev, z uspehi napolnjenih vitrin, Dremljev entuziazem, generacije vrhunskih in rekreativnih športnikov, prijetnega druženja tistih, ki se družijo najraje ob rušilskem razbijanju – kegljev.
