Kdor ne obvlada psa, lahko iz njega naredi morilca

LJUBLJANA – Morilski napad sestradanih pitbulov na 71-letno Tatjano Šum z Mavrlena je znova odprl vprašanje, kaj tako krvoločni psi sploh počnejo med nami. Medtem ko imajo v večini držav na zahodu zakonodajo, ki ščiti ljudi pred nevarnimi pasmami, je pri nas čisto drugače. Nevarne pasme pri nas po zakonu niti ne obstajajo, nevaren pes pa postane šele tisti, ki ugrizne človeka ali žival ali je napadalen. Šele ko pes povzroči smrt ali posebno hudo telesno poškodbo, se izpelje postopek, v katerem uradni veterinar odredi njegovo usmrtitev, nobene druge preventive ni. Tudi naša kinološka stroka ne priznava, da bi bile posamezne pasme nevarne, aktivisti in borci za pravice živali, ki sicer opravljajo hvalevredno poslanstvo, pa vedno, kadar se govori in piše o nevarnih pasmah, zaženejo vik in krik, češ da te sploh ne obstajajo, tudi nevarni psi ne, ampak takšne, torej nevarne, naredimo le njihovi lastniki. Da se ljudje bojimo predvsem pitbulov, bulterierjev in stafordov, smo po mnenju zaščitnikov živali krivi mediji, ker o njih poročamo kot o psih, ki so bili narejeni za pasje borbe, in ne kot o ljubečih domačih ljubljenčkih, kakršnih je seveda večina.

Med ljudmi se širi strah

A zagotovila stroke in države, da se zaradi nekaj smrtnih napadov ne sme po krivici obravnavati kot nevarnih kar vseh predstavnikov ene pasme, ne pomagajo kaj dosti, med ljudmi se ob vsakem takem napadu širi velik strah pred nevarnimi pasmami. Praviloma namreč ne napadejo pudlji in čivave in tudi ne tisti s statusom nevarnega psa, ampak štirinožci, ki torej po zakonu sploh niso nevarni. Vse bi bilo seveda drugače, če bi bila naša zakonodaja vsaj malo podobna zakonodaji večine evropskih oziroma zahodnih držav, kjer veljajo glede teh pasem posebne omejitve. Tako so v Nemčiji od leta 2001 prepovedani pitbuli, bulterierji in staffordshirski terierji, na Danskem pa so od leta 2011 prepovedani uvoz, prodaja in vzreja kar enajstih pasem in mešančkov teh pasem, med njimi so tudi pitbuli, bulterierji, ameriški buldog, tosa inu in brazilski mastif. Če že niso prepovedani, pa v večini evropskih držav veljajo stroga pravila pri vzreji in pridobivanju dovoljenja za lastništvo nevarne pasme.

Zakaj tega pri nas ni in zakaj smo prepuščeni sreči ali pa neodgovornim lastnikom, ki niso kos vzgoji psa in iz njega naredijo pošast? O tem smo povprašali tržiškega župana mag. Boruta Sajovica, ki je sicer veterinar in se je že pred leti, kot poslanec LDS, zavzemal za boljšo zakonodajo. V zakonsko proceduro je namreč vložil predlog zakona o odgovornem lastništvu psov, a je bil zavrnjen. Naša zakonodaja je po njegovem mnenju pomanjkljiva in bi nujno morala nekaj posameznih pasem, posebno tiste, ki so sposobne smrtnega ugriza, posebej obravnavati. »Ravno to, da je naša zakonodaja zelo slaba, se je pokazalo v tem primeru, ko so pitbuli do smrti pokončali lastnikovo mamo. To je velika tragedija in z družino sočustvujem, a žal lastnik teh psov ni imel primernega znanja o tem, kako ravnati z njimi. Pri našem predlogu spremembe zakonodaje smo izhajali iz tega, da če otroci potrebujejo izpit za kolo in odrasli za avto, bi tudi lastniki določenih pasem psov potrebovali obvezne tečaje in licence za lastništvo. Nihče ne more trditi, da je psa, ki je bil v osnovi narejen za borbe, vzgajati enako kot pudlja. Poleg tega je znano, da imajo tako imenovane borilne pasme prav tisti, ki hočejo morda s svojim močnim in težkim psom okolici kaj sporočiti ali pa nosijo v sebi mnogo agresije,« je prepričan Sajovic, ki nam tudi razloži, zakaj je naša zakonodaja tako slaba, kot je, in zakaj je bil njegov predlog zakona zavrnjen. »Zavrnili so ga politika in močni lobiji, ki so se zbali, da se bodo s spremenjeno zakonodajo zamerili ogromnemu številu lastnikov psov v Sloveniji.« Ob tem da imamo pri nas skoraj četrt milijona psov, to zagotovo drži kot pribito.

Morda še več usmrčenih

V zvezi s torkovim napadom pitbulov na Mavrlenu pri Črnomlju pa smo od direktorice veterinarske inšpekcije Andreje Bizjak izvedeli, da potem, ko so vseh 13 psov namestili v zavetišče, preverjajo, ali so pri napadu res sodelovali samo trije ali jih je bilo morda več. Kakor koli, tri ali več psov bodo tudi zares usmrtili in ni nobene bojazni, da se to ne bi zgodilo, kot se je pri napadu bulmastifov na Stanislava Megliča. Po odvzemu jih je lastniku po samo njemu znanih poteh uspelo dobiti nazaj, kar je bilo pozneje zanj usodno, saj so ga raztrgali do smrti. Pri pitbulih z Mavrlena ta nevarnost ne obstaja; lastnik sicer ima možnost pritožbe, vendar odlog izvršitve (usmrtitve) ni dopusten. Poleg tega, tako Bizjakova, so na državno tožilstvo včeraj podali ovadbo zaradi opustitve dolžnega ravnanja lastnika in povzročitve dejanja, katerega posledica je bila smrt. Sicer pa tudi ona meni, da bi vsi lastniki psov, ki presegajo določeno velikost oziroma težo, morali obvezno obiskovati tečaj in narediti teste, ki bi pokazali, ali so sposobni ravnanja s tako živaljo. Vendar je to le njeno osebno mnenje, zakonodaja ostaja in nič ne kaže, da bi se kaj spremenila.