Varnostni svet Združenih narodov (VS ZN) le zaradi ruskega veta ni mogel sprejeti britanskega predloga resolucije, s katero bi po dvajsetih letih pokol več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici (julija 1995) končno obsodili kot genocid. Na našem parlamentarnem političnem prizorišču pa medtem že spet ni dovolj politične volje, da bi na (vnovični) predlog SDS vsaj po šestih letih sprejeli predlog evropske resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu ter z njo, kot bi se edino spodobilo, tudi v Sloveniji jasno in nedvoumno obsodili vse zločine in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih na evropskih tleh v 20. stoletju zagrešili vsi trije totalitarizmi (nacizem, komunizem in fašizem) oziroma njihovi režimi. Ne samo na evropskih tleh, tudi na slovenskih.
Poslanci strank, ki podpirajo Cerarjevo vlado (poslanci zdajšnje tako imenovane razširjene leve parlamentarne koalicije), so predlog te resolucije že vnaprej zavrnili na seji parlamentarnega odbora za pravosodje in potem še na seji komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ki je sicer po zaslugi njene predsednice Eve Irgl omenjeni predlog resolucije smela obravnavati, vendar le kot zainteresirano delovno telo. Če se je bil državni zbor leta 2009 pripravljen z isto evropsko resolucijo seznaniti – ni pa je sprejel, kljub temu da jo je v Evropskem parlamentu aprila 2009 soglasno podprlo vseh sedem takratnih (desnih, levih in kakor sredinskih) evropskih poslancev iz Slovenije –, je zdajšnja vladna koalicija pripravljena o njej dopustiti kvečjemu razpravo, nikakor pa tudi glasovanja. Koga je tako zelo strah, da bi državljani videli, kdo vse bi leta 2015 glasoval proti obsodbi totalitarizmov?
Mar ni žalostno, da nekdo že zgolj z vetom ali s preglasovanjem lahko spet in spet utiša resnico? Čeprav vemo, da sta, kot že dalj časa opozarjata sestri Iva Pavlin Žurman in Majda Metličar, prav spoznanje (in priznanje) celovite resnice o preteklosti in njeno ozaveščanje tisti dve stvari, ki nas lahko osvobodita, ki lahko omogočita notranje poenotenje vse nacije, pa kulturo življenja in sobivanja različno mislečih v njej ter družbeno-ekonomski napredek neke skupnosti oziroma države.
