Gensko spremenjeni organizmi (GSO) že približno dve desetletji razburjajo evropsko in tudi slovensko javnost. Raziskava Eurobarometer je denimo še pred devetimi leti pokazala na skrb vzbujajoče pomanjkanje razumevanja osnov omenjene problematike. Takrat je kar dobrih 40 odstotkov Evropejcev menilo, da gensko nespremenjeni paradižnik ne vsebuje genov, spremenjeni pa jih.
Prepoved GSO pred vrati
Prav neznanje in strah pred neznanim, ki se ob navedeni kratici porajata v javnosti, že vrsto let in ne nazadnje tudi v aktualnem primeru sprejemanja zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave GSO v Sloveniji spretno izrabljajo zlasti nasprotniki teh organizmov.
Naša država bo namreč kmalu v skladu z osnutkom zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave GSO, ki je zasnovan na evropski marčni direktivi in ki ga namerava ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano do konca junija poslati v vladno obravnavo, pridelovanje omejila ali prepovedala na dva načina – z geografsko izključitvijo Slovenije iz dovoljenja za pridelavo omenjenih organizmov ali s prepovedjo njihove pridelave. Učinek izključitve ali prepovedi je podoben, nekoliko drugačen je le postopek, poleg tega pa v primeru prepovedi država sama nastopa pred sodišči ob morebitnih tožbah.
Zamujena priložnost
ali skrb za varnost?
»Sloveniji se z restriktivno zakonodajo na področju GSO že več let povzroča huda gospodarska škoda, s tem je izključena iz skupine tehnološko naprednih držav,« pove prof. dr. Borut Bohanec, predstojnik katedre in prodekan oddelka za agronomijo na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Pravi, da nova zakonodaja ne bo spremenila veliko, saj prepoved gojenja gensko spremenjenih organizmov pri nas velja že od leta 2009. Kot zagovornik uporabe in razvoja gensko spremenjenih poljščin še dodaja, da so člani znanstvenih odborov za delo z GSO 21. maja 2015 na vlado naslovili poziv, naj ustavi postopek za sprejem zakona o omejevanju ali prepovedi njihove pridelave v Sloveniji. »Med drugim smo zapisali, da slovenski kmet in potrošnik v vseh dvajsetih letih pregretih razprav nista imela prave možnosti za nepristransko seznanitev z GSO. V medijih so prevladovale informacije, ki so to prikazovale v negativni luči.«
Kot pravi, pa je – čeprav slovenska politika ignorira pozive znanstvene stroke – v zadnjem času zaznati spremembe v razmišljanju našega kmeta. Ekološki kmetje sicer ne, a tradicionalni se začenjajo zavedati, da bodo z novo ureditvijo izgubili možnost izbire in zaslužka oziroma bodo imeli višje stroške kot kmetje iz drugih držav, kjer bo pridelava dovoljena, trdi dr. Bohanec.
Več kot 2000 raziskav
»Znanstvenih raziskav, ki bi potrjevale kakršno koli škodljivost GSO, ni,« poudarja Bohanec, a dodaja, da se je za tiste raziskave, ki so v preteklosti nakazovale na morebitno škodljivost teh organizmov, naposled izkazalo, da so njihove navedbe zavajajoče. Vendar v medijih vselej najbolj odmevajo predvsem negativne zgodbe, posledični demantiji pa niso učinkoviti ali sploh niso objavljeni, še pove.
Znanstvena srenja po njegovem mnenju že vrsto let večinoma potrjuje varnost uporabe in pridelave GSO, kar ne nazadnje dokazuje več kot 2000 raziskav, ki so se ukvarjale z varnostjo in vplivom na človekovo zdravje ter naravno okolje. Vse raziskave, ki jih je po besedah dr. Bohanca potrdilo 244 najrazličnejših znanstvenih ustanov in organizacij (med njimi tudi Svetovna zdravstvena organizacija), so pokazale, da ti organizmi nimajo nič bolj klavrnega vpliva na človekovo zdravje od kulturnih rastlin, ki so nastale s konvencionalnimi načini križanja in žlahtnjenja.
Medvedja usluga politike
A medtem ko so razhajanja v stroki redka, je zgodba v civilni družbi in politiki povsem drugačna. Sprejemanje nove zakonodaje, ki upošteva marca sprejeto evropsko direktivo, da lahko članice Unije same omejijo ali prepovedo pridelavo GSO, pri čemer se bo naša država odločila za sprejetje restriktivne zakonodaje, je bila po besedah prof. dr. Branke Javornik, profesorice za genetiko in biotehnologijo na biotehniški fakulteti v Ljubljani, že vnaprej sprejeta politična odločitev.
V intervjuju za časopis Dnevnik je že aprila povedala, da je bila povabljena v skupino za pripravo nove zakonodaje, vendar je že po prvem srečanju z ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejanom Židanom spoznala, »da je odločitev znana vnaprej, torej prepoved GSO, le še uzakoniti jo je treba«. Čeprav se zdi, da je minister s takšnim na videz izključujočim pristopom ustregel večinskemu mnenju javnosti in preostalim nasprotnikom GSO, jim je s to potezo zelo verjetno storil medvedjo uslugo, saj je zasejal seme spora za naslednjih nekaj let ter dodatno razvnel že tako zagrizeno in vse bolj čustveno, skoraj osebno razpravo med zagovorniki ter nasprotniki GSO.
»Kljub delu strokovne javnosti, ki podpira pridelavo tovrstnih rastlin, v veliki večini prevladuje mnenje, da je treba gojenje gensko spremenjenih rastlin v Sloveniji prepovedati,« so nam pojasnili na ministrstvu. Židan je ob tem dejal, da je to pač njihovo mnenje in da ima marsikateri znanstvenik drugačno, čeprav ob tem in glede na prej omenjene trditve o varnosti uporabe GSO ni povedal, kdo natančno. »Ministrstvo in tudi sam zagovarjam stališče, da je treba poleg mnenja znanstvenikov, ali je katera stvar za ljudi in okolje nevarna ali ne, upoštevati tudi okoljsko in kmetijsko politiko ter javno mnenje,« je pred dnevi še dejal minister.
Pridelava prepovedana, uporaba ne
V EU je odobrenih 57 GSO, večinoma pa so ti industrijsko gensko spremenjeni. Od teh jih je le okoli 11 odobrenih za proizvodnjo hrane, medtem ko je v članicah Evropske unije trenutno dovoljeno gojiti le eno gensko spremenjeno rastlino, koruzo MON810. V postopku odobritve je še osem gensko spremenjenih rastlin za gojenje – šest sort koruze, sladka koruza in soja. Gensko spremenjeno koruzo trenutno gojijo v petih članicah: Španiji, na Portugalskem, Češkem, Slovaškem in v Romuniji, devet držav pa je gojenje tovrstnih rastlin na svojem ozemlju omejilo ali prepovedalo. To so Avstrija, Bolgarija, Grčija, Nemčija, Madžarska, Italija, Luksemburg, Poljska in Francija. Čeprav je pri nas pridelava GSO prepovedana, to ne velja za njihov uvoz. Tako naša država vsako leto uvozi 600.000 ton gensko spremenjene soje. Okoli 80.000 ton je porabimo za krmo perutnine in govedi, preostalo gre v izvoz.
Treba je misliti tudi na zemljo
»Na gojenje GSO je treba gledati multidisciplinarno, česar pa agronomska stroka pri nas ni bila zmožna,« je do navedb, da restriktivna zakonodaja duši razvoj, kritična Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj, po izobrazbi agronomka. Pravi, da je uvedba gensko spremenjenih organizmov v Sloveniji v tem trenutku nepotrebna, saj sta tako spremenjeni soja in koruza za slovenskega kmeta nezanimivi. O raziskavah, ki jih kot dokaz o varnosti uporabe GSO navajajo zagovorniki, Slabetova meni, da njihovi sklepi niso jasni. »Na uporabo GSO je treba gledati tudi z vidika zemlje in okolja, ne samo trga, kapitala ali laboratorija,« poziva Slabetova, pri čemer navaja izkušnje ameriških kmetov, ki morajo pri zaščiti rezistentnih GSO segati po vse bolj strupenih herbicidih. »Zaradi vse večje tolerance škodljivcev in bolezni ameriški kmetje škropijo s herbicidi, med katerimi je tudi agent orange, ki so ga uporabljali v vietnamski vojni.« Opozarja predvsem na kratko časovnico uvajanja GSO in genske tehnologije v praksi, saj je »ta razmeroma mlada, zato ne vemo, kakšne bodo posledice njene uporabe na dolgi rok«.
