LJUBLJANA – Slovensko politično prizorišče je danes res predvsem resničnostni šov zavajanja in podtikanja. Prav zaradi tega bi bilo zanimivo izvedeti, kdo je tisti, ki mu je uspelo v zadnjih dnevih v eter spustiti več kot očiten konstrukt o tem, da skupina poslancev, v kateri naj bi bili članica in pet članov poslanske skupine Stranke Mira Cerarja (SMC), hiti s pripravami na »parlamentarni puč« (konstruktivno nezaupnico), katerega žrtev naj bi bil, kdo pa drug, premier dr. Miro Cerar. Edini dokaz za zaroto: tri strani dolgo skropucalo brez kakršnega koli podpisa ali datuma, ki so ga pač lažnivi kljukci poslali samo tistim novinarjem, za katere so že vnaprej vedeli, da jim bodo nasedli oziroma ustregli.
O, ja, lahko bi ugibali, ali so v ozadju najnovejše nebuloze že spet varuhi interesov tranzicijske levice ali celo avtorji nekaterih dozdajšnjih desnih anonimk. No, če nočemo ugibati kar čez palec, pa je vsekakor bolje, da se vprašamo, komu (predvsem) so poskušali škodovati tisti, ki so si izmislili takšno zaroto. Zagotovo so tuhtali, komu na političnem prizorišču bodo z razkritjem »zavržene zarote« povzročili več preglavic in kdo bo zaradi razkritja vsaj nekoliko bolj nezaupljiv kot doslej.
Prav je, skratka, da si nalijemo čistega vina: za čisto vse »zarote« namreč niso še najbolj krivi (odgovorni) tisti politiki, ki jim dežurni iluzionisti in spin doktorji v nekem trenutku namenijo vlogo domnevno najbolj zahrbtnih zarotnikov. Če bi ljudstvo nasedlo bajki, po kateri se zarotniki, ki menda premierju Cerarju strežejo po njegovem zdajšnjem fotelju, skrivajo kar v poslanski skupini njegove stranke, bi to zagotovo lahko imelo več političnih učinkov oziroma posledic: tudi predsednik vlade in SMC bi pod pritiskom javnosti lahko potem podvomil o predsedniku državnega zbora dr. Milanu Brglezu, dr. Bojanu Dobovšku, ki, kot je znano, velja za enega izmed slovenskih strokovnjakov in politikov, ki najglasneje opozarjajo na problem negativne (politične) selekcije, na institucionalno in zakonodajno korupcijo, pa na konflikt (navzkrižje) interesov, klientelizem, nepotizem in, ne nazadnje, na to, da veliko politikov vztraja v španoviji z lobiji, ki še kar izčrpavajo slovensko državo, ter, točno, celo o predsedniku parlamentarne mandatno-volilne komisije (MVK) dr. Mitji Horvatu. Ni nobenega dvoma: če bi snovalcem zarota z razkritjem namišljene zarote uspela, bi si tisti v vrstah poslanske skupine SMC in vlade, ki so pač še najbolj dovzetni za trače (ki praviloma verjamejo čenčam), lahko postali kvečjemu še bolj nezaupljivi in paranoični. V SMC, v vladi in v koaliciji bi odslej pod dolgem in počez lahko bili sumničavi drug do drugega.
Mogoče pa je vse skupaj precej bolj preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Kaj pa, če so snovalci razkritja domnevne zarote res želeli politično škodovati predvsem dr. Dobovšku ali so upali, da jim bo uspelo vsaj nekoliko utrditi položaj Cerarja v SMC in v vladi ter mu vnovič zagotoviti vsaj malo večjo naklonjenost naivnih volivcev?
Neumnosti po meri lobijev
Najbolj neumna med vsemi domnevami, ki so sledile razkritju »zarote« v poslanski skupini SMC, je zagotovo tista, da dr. Bojan Dobovšek kot domnevni kandidat za novega premierja in njegovi sozarotniki »zastopajo interes elit in lobijev, ki jim ustrezata političnokadrovsko mešetarjenje in kaos v državnih podjetjih«, da pa bodo dr. Mira Cerarja zrušili le, če se (jim) ne bo uklonil. Kot bi tisti, ki so si zaroto izmislili, želeli preprečiti, da bi se kdaj v prihodnosti zgodil upor med poslanci SMC, in preventivno utišati posameznike, kot so dr. Dobovšek, dr. Mitja Horvat ali dr. Jasna Murgel, saj bodo v nasprotnem na sejah odbora za pravosodje, odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ter MVK v imenu poslanske skupine SMC zagovarjali rešitve, s sprejetjem katerih bi končno lahko omejili moč in vpliv najbolj agresivnih lobijev, denimo odvetniškega.
