Kdo in kako 
nas prevaža 
po nebu?

LJUBLJANA –»Odpri ta vrata, zaboga!« To so bile besede pilota Patricka Sondenheimerja nekaj minut zatem, ko je nadzor nad airbusom A320 v lasti nemške letalske družbe Germanwings predal kopilotu Andreasu Lubitzu, ker je moral na stranišče. Vsaj tako razkrivajo poldrugo uro trajajoči posnetki iz črne skrinjice poleta 9525, do katerih so se dokopali nemški mediji. Usodni polet s 150 potniki in člani posadke, ki ga je na jugu francoskih Alp nedavno tako tragično končal 27-letni Lubitz, je bil množični umor, meni marsejski tožilec Brice Robin.

Posnetki iz črne skrinjice razkrivajo, kako je Lubitz pilota vseskozi napeljeval, naj zapusti kabino. Kmalu zatem, ko je res odšel iz kokpita, so kontrolorji letenja zaznali spuščanje letala. Lubitz je izključil varnostne sisteme, ki preprečujejo namerno strmoglavljenje, in letalo usmeril proti tlom. Tri minute pozneje je na posnetku mogoče slišati kontrolorje, ki od posadke poskušajo izvedeti, zakaj se spuščajo. Na drugi strani sta zgolj tišina in enakomerno dihanje kopilota. Kmalu zatem se na 5000 metrih oglasi samodejni alarm, ki posadko opozarja, naj se neha spuščati. »Odpri ta prekleta vrata!« je še zadnjič slišati pilota, ki poskuša s sekiro vdreti v kabino in rešiti situacijo.

Z eno roko pilotiral, 
z drugo zaklenil vrata

Brez uspeha, kajti vrata kabine so po besedah vodje usposabljanja posadk pri Adrii Airways Sandija Slodeja od najbolj razvpitega namernega zrušenja potniškega letala – v tem primeru je šlo za teroristični napad na newyorška dvojčka – 11. septembra 2001 tako ojačana, da jih drugače kot z varnostno kodo ali dovoljenjem posadke v kabini ni mogoče odpreti.

»V Adrii Airways sicer ne letimo na točno tem tipu letala, imamo pa v floti dva airbusa A319, kar je dejansko enak tip,« je povedal Slodej. V tem letalu je na spodnjem delu sredinske konzole stikalo, s katerim je mogoče ročno onemogočiti vstop v kabino, tudi če oseba na drugi strani vrat pozna varnostno kodo. »A to stikalo je treba v tem primeru vseskozi držati z eno roko,« še pove pilot Adrie Airways. Kar pomeni, da je moral Lubitz v zadnjih minutah usodnega poleta letalo usmerjati z eno roko.

»Zagotovo je bil napad na newyorška dvojčka, kar se tiče varnosti v letalskem prometu, prelomnica,« o razlogih, ki so pomagali oblikovati varnostni protokol našega nacionalnega letalskega prevoznika, pove Slodej. Kmalu zatem so namreč svetovni letalski prevozniki začeli v prakso uvajati vrsto ukrepov, s katerimi so poskušali zmanjšati možnost ponovitve tega zavrženega dejanja terorizma. »Pri nas je procedura takšna, da lahko pilot zapusti kabino šele, ko vanjo vstopi kdo od osebja. S tem je zagotovljeno, da sta v kabini vselej dva člana posadke.« Takšnih zahtev pri Lufthansi oziroma njeni hčerinski družbi Germanwings ni bilo, zato je lahko Lubitz, ko se je enkrat znebil pilota, neovirano prevzel nadzor nad letalom.

V primeru težav 
se pilota prizemlji

Samomorilsko oziroma namerno zrušenje letala je zelo redek pojav v letalstvu, vendar aktualni primer vseeno ni prvi. Tako denimo ameriška Zvezna uprava za zračni promet ugotavlja, da je bilo med 2760 letalskimi nesrečami v obdobju med letoma 2003 in 2012 tovrstnih zrušitev osem.

V skladu s pravili Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) – ta je, mimogrede, izdala dovoljenje za letenje tudi Andreasu Lubitzu – morajo pri našem nacionalnem letalskem prevozniku bodoči piloti opraviti preizkus psihofizičnih sposobnosti. Med usposabljanjem morajo med drugim opraviti tako merjenje inteligenčnega količnika kot tudi izpolniti vprašalnik z dvajsetimi vprašanji o svojih osebnostnih potezah. »Vprašanja, ki se nanašajo na psihološki profil pilota, se dotikajo dvajsetih osebnostnih lastnosti,« pravi Slodej in dodaja, da morajo aktivni piloti v karieri enkrat na leto opraviti temeljit zdravniški pregled. »Zdravnik lahko na teh letnih pregledih v primeru ugotovitve kakršnih koli odstopanj odredi ponovni psihološki pregled.« Če so ugotovljena odstopanja, se pilota tudi prizemlji.

Pri Adrii Airways sta po besedah Slodeja, poleg omenjenih testov in pregledov, v praksi dodatni varnostni varovali. »Prvo je seveda bolniška, drugo pa osebno mnenje pilota oziroma drugih članov posadke, ki so ali utrujeni ali kako drugače nezmožni za optimalno delo.«

Svoj srd je usmeril v okolico

Po nesreči so mediji začeli ugotavljati, da se je Lubitz v preteklosti zdravil za depresijo, iz česar so mnogi sklepali, da je šlo za psihično nestabilnega človeka s samomorilskimi nagnjenji. Prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med., predstojnik Centra za mentalno zdravje pri Psihiatrični kliniki Ljubljana, se s takšnimi domnevami ne strinja povsem: »Napoved storilca svojemu dekletu, da bo enkrat storil nekaj, kar bo za vedno marsikaj spremenilo, pač ni izjava depresivno-suicidalnega človeka, ampak nekoga, ki svojo jezo in srd usmerja v okolico, ki je simbolično kriva za vse, in potem načrtuje nekaj, kar mu bo omogočilo biti v središču pozornosti, čeprav po smrti.« Pravzaprav sogovornik še najmanj verjame razlagi, da je bil Lubitz depresiven v pravem kliničnem smislu, saj »dejanje, ki ga je storil, zahteva veliko logistike, spretnega in natančnega načrtovanja in podobno. To pa hudo depresivni ljudje težko zmorejo.«

S tega vidika gre po mnenju dr. Mrevljeta prej za specifično osebnostno strukturo, ki je zelo blizu »strelskim pohodnikom«, ki jih poznamo (pretežno) iz ZDA. Vendar psihiater opozarja, da je zaradi poplave podatkov o storilcu njihova verodostojnost vprašljiva, zato ta razlaga »ni nujno prava«.

Dodaja, da je verjetno šlo za negotovega moškega s slabo samopodobo in manjvrednostnimi občutki ter občutki neupoštevanja, kar se je lahko kazalo na njegovem razpoloženju (depresija). »Če je bilo tako, je svoje potrebe in pričakovanja po potrditvah in upoštevanju poskušal zadovoljiti predvsem z uspehi na poklicnem področju. Pri tem je bil lahko nestrpen ali neustrezen in je razvil določene vedenjske vzorce v tej smeri,« še pove dr. Mrevlje.

Zagotovo pa informacije o njegovem zdravju sprožajo najrazličnejše špekulacije in fantazije, ki bi bile lahko po mnenju sogovornika tudi način, s katerim bi se pozornost javnosti poskušalo preusmeriti na psihiatrično stroko, ne pa na ugotavljanje napak tistih, ki so odgovorni za urejanje letalskega prometa.