LJUBLJANA – Dozdajšnji predsedniki slovenskih političnih strank, ki jim je v nedeljo (na volitvah za Evropski parlament) več kot očitno spodrsnilo, ker so si pač obuli prevelike škornje, bodo imeli na voljo več kot dovolj časa za analiziranje, kaj vse so v predvolilnem času narobe storila strankarska vodstva z njimi na čelu. Pohvale vredno načeloma sicer res je, da so predsedniki Državljanske liste (DL), SD in zunajparlamentarnega Zaresa (dr. Gregor Virant, dr. Igor Lukšič in dr. Pavel Gantar) že odstopili – o svoji neposredni oziroma objektivni odgovornosti za volilni neuspeh kandidatne liste pod vodstvom evroskeptičnega dr. Jožeta Mencingerja bi vsekakor lahko in najbrž še bo razmislil tudi predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković –, težje razumljivo (opravičljivo) pa je, da bi nekateri med njimi zdaj radi še malo pomagali odpravljati težave strank, ki so jih prav oni vodili v nedeljski poraz.
Še Miran Potrč je priznal
Na primer, dr. Lukšič je želel biti nosilec liste SD na evropskih volitvah in je tudi bil, toda potem so mu volivci SD zelo nazorno (s preferenčnimi glasovi) dali vedeti, da ga nočejo gledati (niti) v Bruslju. Izvolili so raje mag. Tanjo Fajon. In kako je on to v prvem hipu komentiral v nedeljo? »Očitno je tudi volilno telo razumelo namige, da želim voditi stranko na (predčasnih) državnozborskih volitvah.« Nič nenavadnega, torej, da je starosta SD Miran Potrč, ko je to slišal, dejal, da bi bilo bolje, če bi dr. Lukšič že v nedeljo napovedal svoj odstop.
Nekoliko drugačno, vendar še vedno bizarno izjavo si je privoščil tudi dr. Gregor Virant, ki pa (v nasprotju z dr. Lukšičem) vsaj ni odlašal z odstopom do ponedeljka. Dr. Virant nas je namreč opozoril, da želi s svojim odstopom Državljansko listo vrniti na pota stare slave, da bo stranki tudi odslej stal ob strani in ji pomagal napisati program, ki bo najboljši med vsemi, ki ga bodo stranke pripravile do parlamentarnih volitev, in, ne nazadnje, da vse tiste, ki so DL podpirali zaradi njega, poziva, naj jo podpirajo tudi v prihodnje.
No, največja bizarnost med vsemi je zagotovo tisto, kar zdaj uprizarjajo tako imenovani strici in nečaki iz ozadja, ki še kar nočejo odnehati, marveč bi po novem pač radi izsiljevali tiste redke posameznike, ki edini lahko legitimno razmišljajo o tem, da bi prevzeli vlogo (in tudi bremena) novih vodij levega političnega pola. Ti »strici in nečaki« prek svojih vedno ustrežljivih oprod v vrstah dežurnih političnih analitikov že začenjajo prepričevati slovensko javnost, da morajo leve in levosredinske stranke nujno čim prej združiti svoje moči (se med sabo povezati do parlamentarnih volitev), saj ne smejo kar tako zavreči svoje izjemno uspešne izkušnje.
Katere kandidatne liste leve sredine pa so bile uspešne na evropskih volitvah? Točno, samo dve, lista Erjavčevega Desusa, ki jo je vodil Ivo Vajgl, in Verjamem! dr. Igorja Šoltesa. Logično bi, skratka, bilo kvečjemu, če bi ti prvi povedali, kako si predstavljata morebitno povezovanje oziroma združevanje levice. Stranka dr. Mira Cerarja ml., ki je v tem hipu sploh še ni (ustanovni kongres bo imela prihodnji ponedeljek), sicer lahko še tako zavzeto poudarja, da bi se bilo koristno pogovarjati o povezovanju strank na levici, in dodaja, da je dr. Cerar že prejel nekaj dragocenih namigov (?!?), zakaj vse bi bilo združevanje zaželeno. Še bolj neresno ali, če hočete, smešno pa je tisto, kar govori predsednica vlade v odstopu. Res je, tudi mag. Alenka Bratušek napoveduje, da bo vse moči odslej uporabila za povezovanje leve sredine, ki naj bi potem (po predčasnih volitvah) sestavila vlado. Bratuškovi se zdi, da je edini problem leve sredine to, da je bila doslej razdrobljena. Je mar Bratuškovi že kdaj uspelo dokazati, da je dobra analitičarka? Mar ni prav ona doslej vodila vlade, ki jo je enotno podpirala vsa leva sredina? In kako se je končalo?
Kdo se boji Igorja Šoltesa?
Prav zabavno je prebirati nekatere slovenske notranjepolitične komentatorje, ki se že drugi dan po evropskih volitvah zaskrbljeno sprašujejo, ali ne bo dr. Igor Šoltes »po nedeljskem volilnem uspehu« (če bo pač sodeloval v pogovorih o povezovanju levice) »postavljal previsokih pogojev za zavezništvo« z drugimi levimi strankami. Jasno, s tem zgolj špekulirajo, da bi lahko dr. Šoltes morda celo ogrožal povezovalni projekt, in, drugič, mu že vnaprej žugajo, da se ga bodo znova (kot že pred evropskimi volitvami) lotili, če ne bo tokrat pripravljen ponižno upoštevati nasvetov (izsiljevanja) stricev in nečakov iz ozadja. Kot da to ne bi bilo dovolj, je državna Slovenska tiskovna agencija objavila še eno špekulacijo: da bi vlada v odstopu na koncu koncev za novega evropskega komisarja iz Slovenije lahko predlagala tudi dr. Šoltesa. Le sedežu v Evropskem parlamentu in preoblikovanju svojega društva Verjamem! v politično stranko bi se moral menda še prej (v zameno) odreči.
