»Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi ročicami, kot narejenimi za prvi objem, in nožicami, ki bi jo enkrat ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta,« je prvi pogled na mrtvorojenega otroka opisala Tadeja Kerže iz Slovenske Bistrice. Keržetova pa ni vedela, da bo krhko bitje, ki ga je 16 tednov nosila pod srcem, namesto v družinskem grobu najverjetneje končalo na biološkem odpadu – ker tako veleva slovenska zakonodaja.
Ko je globoko ranjena Elizabetina mati v obupu segla po zadnjem orožju, nagovoru javnosti, smo izvedeli še za številne podobne žalostne zgodbe. »Leto dni sem trpela zaradi nepokopanosti otroka. Še to, da so mi ga pokazali v posodici – ledvički, sem si morala izboriti,« je svojo izkušnjo razkrila Vesna Sever, mati v 24. tednu mrtvorojenega Simona, ki so ji v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec menda povedali, da so njenega sina shranili v formalin. »Še zdaj razmišljam, ali je morda v kakšni steklenički,« razkriva. V osmem tednu rojeni Marko je po besedah matere Valentine Pikelj končal v »modrem vedru, enakem, kot ga doma uporabljam za brisanje tal«.
Zakon in stroka sta jasna
Po črki zakona je ločnica med mrtvorojenim otrokom in splavom 22. teden nosečnosti. Za mrtvorojenega otroka se šteje mrtev plod ne glede na njegovo težo in dolžino, če je trajala nosečnost 22 tednov in več, piše v uradnem listu. Če je nosečnost trajala manj kot 22 tednov, se to šteje kot splav oziroma fetalna smrt. V slednjem primeru mora mrtvi plod na obdukcijo na oddelek za patologijo, nato pa... je vse odvisno od tega, v kateri bolnišnici se je to zgodilo.
V UKC Ljubljana imajo dogovorjeno, da plod, ne glede na starost ali težo, na željo staršev prepustijo pogrebni službi (staršem ali komu drugemu ga ne smejo izročiti) in ta ga nato pokoplje. Na ljubljanskih Žalah je žalosten opomin na prerane smrti mladih dušic tako imenovani Park zvončkov, kjer starši navadno raztrosijo pepel svojih potomcev. Elizabeta je svoj zadnji dom kljub težavam zaradi zakonov (ki so jim v teh primerih neizkušeni v bolnišnici Ptuj sledili in s tem otežili pokop) dobila na pokopališču v Slovenski Bistrici: šest tednov prezgodaj rojeno deklico so pokopali 23. julija.
Kdaj se življenje začne?
Katoliška cerkev kot začetek življenja pojmuje samo spočetje, torej oploditev jajčeca, medtem ko stroka začetek umešča v poznejše obdobje. Pred leti je zakonodaja določala, da se plod razume kot otrok šele po 28. tednu nosečnosti, tik pred tretjim trimesečjem, ko se začno intenzivneje razvijati možgani, z njimi pa tudi zavest. Prav začetek delovanja možganov razume kot začetek življenja mnogo nevroznanstvenikov in bioetikov. Pri 22 tednih nosečnosti, ki velja za začetek življenja po našem zakonu, ima plod že skoraj razvite nohtke, njegova koža postaja vedno manj prosojna. Ker se njegovi živčni končiči povezujejo, je sposoben kompleksnejših in bolj koordiniranih gibov. Pri 16 tednih, kolikor jih je imela Elizabeta, se pojavijo celice za okus, delovati začnejo živčni sistem in obrazne mišice: nasmiha se, mršči in pripira oči, kar pa naj ne bi bilo povezano z notranjimi občutji.
Če se življenje ne začne s spočetjem, bi se lahko začelo takrat, ko se začne celica intenzivno deliti in podvojevati, torej v 36 urah po oploditvi? Po petem ali sedmem dnevu, ko se zarodek ugnezdi? Konec četrtega tedna, ko tehta dober gram in ga znanost začne obravnavati kot plod in je mogoča klinična potrditev nosečnosti? V nobeni od naštetih faz plod sam ne bi mogel preživeti: tega je sposoben šele po šestem mesecu nosečnosti, ta se, mimogrede, konča med 37. in 42. tednom.
Sodba Evropskega sodišča
Oktobra 2011 je v javnosti odmevala sodba Evropskega sodišča v Luksemburgu v zvezi s patenti postopkov in terapij dr. Oliverja Brüstla. Ta je želel zaščititi postopek zdravljenja živcev s tako imenovanimi pluripotentnimi matičnimi celicami, pridobljenimi iz pet dni starih skupkov celic. Šlo je za celice, ki so ostale neuporabljene v postopkih umetne oploditve, ki so, ko so jih presadili v možgane bolnika, pomagale obnoviti okvarjeno možgansko tkivo. Na ta način bi lahko zdravili številne nevrološke bolezni, med njimi parkinsonovo.
Generalni pravobranilec Yves Bot je vztrajal, da bi morali oplojeno jajčece v pravnem smislu šteti za zarodek, saj se iz oplojene jajčne celice lahko razvije človek. Postopka zdravljenja, do katerega so se raziskovalci dokopali z uporabo človeških zarodnih matičnih celic, zato ne bi patentirali, čemur je nato pritrdilo tudi sodišče, ko je zavrnilo patentiranje postopka.
Moralna vrednost življenja
Zdi se, da o začetku človeškega življenja ne moremo razmišljati le z vidika biologije, medicine ali prava, saj si tudi znanstveniki o tem niso edini. Če je meja življenja nekaj, o čemer se lahko opredeljujemo glede na moralo, kako jo torej določajo filozofi oziroma etiki?
Filozof in bioetik dr. Igor Pribac meni, da ne gre za vprašanje, kdaj se življenje začne, pač pa, kdaj dobi moralno vrednost, ki jo je treba varovati. »Začetek človeškega življenja ni trenutek, ko je treba to življenje tudi varovati,« poudarja. »Sam menim, da spočeto bitje dobi prvo stopnjo moralne vrednosti, ko postane sposobno čutiti bolečino. Še več je dobi, ko se začne zavedati samega sebe in postane oseba. Ne zarodek ne plod v zgodnjih tednih ne zmoreta čutiti. Ne plod ne novorojenec nista oseba,« je jasen docent za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti.
V letu 2012 smo imeli v Sloveniji 100 primerov spontanih (nenamernih) splavov od 16. do 22. tedna nosečnosti. V 10 letih (2002–2012) pa je povprečje 98,« so nam sporočili z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. |
Nekoliko drugače vprašanje o začetku življenja pojasnjuje njegov mariborski kolega dr. Friderik Klampfer. »Vprašanje, kdaj se začne človeško življenje, je tipično večpomensko in zato je nanj nemogoče odgovoriti enoznačno. Če ga razumemo kot vprašanje, ali je oplojeno jajčece (tj. zigota) že nov biološki organizem, je odgovor najbrž da – z oploditvijo (ki je, mimogrede, tudi bolj proces kot dogodek) nastane nekaj, kar prej še ni obstajalo. Da je to, kar je nastalo z združitvijo moške in ženske spolne celice, živo, bi bilo tudi nesmiselno zanikati. To pa še ne pomeni, da je vsak od nas nastal v trenutku spočetja (in še manj, da je to, kar takrat nastane, pozneje nedopustno uničiti) –, razen če imajo prav tisti filozofi, t.i. animalisti, ki trdijo, da smo ljudje po svojem bistvu živalski organizmi (in da počiva naša osebna identiteta na telesni kontinuiteti),« meni izredni profesor za etiko na mariborski filozofski fakulteti. »Če razumemo zgornje vprašanje nekoliko drugače, kot vprašanje, ali je oplojeno jajčece že novo človeško bitje (ali sem bil jaz nekoč, na začetku svojega življenja, oplojeno jajčece, iz katerega je nastal najprej zarodek, nato plod in nazadnje novorojenec), pa je odgovor ne – strogo vzeto je oplojeno jajčece še kar nekaj časa po oploditvi, torej po kar nekaj zaporednih delitvah in postopni diferenciaciji izvorno totipotentnih celic, zgolj biološki material,« še dodaja.
O ustreznosti slovenske zakonodaje Zakonski mejnik, ki pred 22. tednom rojenega otroka šteje kot plod in ne kot mrtvorojenega, je postavljen v obdobje, ko je mogoče ob najsodobnejši medicinski negi zagotoviti plodu približno polovično možnost preživetja zunaj maternice. »Sam ne mislim, da je sposobnost 'samostojnega' preživetja moralno pomembna in da daje trdno podlago za razmejitev med splavitvijo in rojstvom mrtvorojenega deteta. Čustvena navezanost staršev na nastajajoče človeško bitje se pogosto krepi iz tedna v teden. Starši, ki sprejemajo krščanski nauk o prejemu duše ob spočetju, se zato nagibajo k temu, da bi status mrtvorojenega deteta prisodili vsakemu splavljenemu plodu in verjetno tudi zarodku. Staršem, ki tako čutijo in si želijo pokopa ploda, lahko ustrezna interpretacija obstoječe zakonodaje to omogoči, vendar ta praksa ne bi smela prejudicirati možnosti uporabe tkiv odvečnih zarodkov v medicinske namene,« pravi dr. Pribac. Dr. Friderik Klampfer med splavom in rojstvom mrtvega otroka ne vidi kakšne globoke metafizične razlike. »Če ne bi zakonodaja tako različno odrejala, kaj se zgodi s tem, kar žensko telo izloči po odmrtju zarodka ali plodu, bi se nam zdelo omenjeno razlikovanje najbrž za lase privlečeno. Trdno sem prepričan, da bi večina ljudi na podlagi nevtralnega opisa vzrok za kalvarijo zakoncev Kerže razvrstila med spontane splave in ne med rojstva mrtvih otrok – pa tudi, da bi bila starost plodu pri tem zanje drugotnega pomena. Da zarisuje zakon mejo med plodom in otrokom pri 22. tednu, je glede na zveznost in postopnost razvoja plodu v maternici po svoje seveda arbitrarno, a nič bolj kot, denimo, nekatere druge meje, ki jih opredeljujejo drugi zakoni – meja revščine, upokojitve, dohodninskih razredov, maksimalne hitrosti v naseljih ipd. Mejnik 22. tedna je, skratka, smiseln, ko gre za določanje moralnega in pravnega statusa živega zarodka, tj. za vprašanje, kaj z njim smemo početi in česa ne (iz zgoraj omenjenega razloga), veliko manj pa, ko gre za določanje, kaj se bo z njim dogajalo po morebitni predčasni smrti – v prvem primeru so namreč na tehtnici tako interesi zarodka kot interesi in volja njegovih staršev, medtem ko nas v drugem omejujejo izključno interesi in volja njegovih staršev.« » |