GORNJA RADGONA – Na Upravni enoti (UE) Gornja Radgona je bilo vloženih 768 zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev. Velika večina je bila končana hitro in pravnomočno, le trije pa so dolgo povzročali preglavice – ne le načelniku UE Gornja Radgona Marjanu Potisku in njegovim sodelavcem, temveč tudi uradnikom v Ljubljani in sodnikom. Najtrši orehi so bili vračilo nepremičnin oziroma odškodnine v zadevah Höhn Šarič – Radenska, Julius Meinl – Kmetijstvo Črnci in Bouvier – Radgonske gorice.
Primer Julius Meinl
Pri zahtevku denacionalizacijske upravičenke Jeannette Skrbensky Meinl so ugotovili, da njen ded in nekdanji lastnik velikega posestva skupaj z gradom Friedenau oziroma Meinlovim gradom v Črncih v Apaški dolini nikoli ni izgubil avstrijskega državljanstva in zato ne more biti denacionalizacijski upravičenec. To pomeni, da nepremičnine, gre predvsem za kmetijska zemljišča, ostajajo v lasti države; dvorec v Črncih, ki ima status kulturnega spomenika in je v zasebni lasti, pa je na prodaj. Na UE so zahtevek dvakrat zavrnili, ker so menili, da je bil Julius Meinl III. ves čas avstrijski državljan, toda ministrstvo za kmetijstvo jim je primer dvakrat zavrnilo in pozvalo stranko, naj se izjasni. V skladu z usmeritvami ministrstva so se zato pripravljali, kot da bodo kmetijska zemljišča vračali v naravi. Identificirali so nepremičnine, ko pa so v postopek vključili še druge stranke, med drugim Kmetijstvo Črnci in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, so dobili dokazila, da pogoji za vračilo niso izpolnjeni. Dokaz je po Potiskovih besedah potrdilo o tem, kje je Meinl živel, kar pa ne more biti samo dopis magistrata mesta Dunaj, da ni živel na Dunaju. Prav tako ne drži, da so mu leta 1920 odvzeli državljanstvo, saj je bil rojen leta 1903 in je bil takrat star 17 let, torej še mladoleten. Njegov leta 1930 rojeni sin ima avstrijsko državljanstvo, ki ga je dobil po očetu, poleg tega je leta 1949 že vložil zahtevek za vrnitev odvzetega premoženja, kar pomeni, da je bil ves čas avstrijski državljan. To, da je kot tak imel po vojni pravico uveljavljati odškodnino za v Jugoslaviji odvzeto premoženje ali po avstrijski državni pogodbi ali po avstrijsko-nemški finančni in izravnalni pogodbi, pa pomeni, da ne more biti denacionalizacijski upravičenec v Sloveniji. Zato so na upravni enoti zahtevek zavrnili še v tretje, zdaj pa je odločba tudi pravnomočna.
Primer Höhn-Šarič
Zapleten in dolgotrajen postopek je potekal tudi v zahtevi Höhn in Šarič, dedičev nekdanjih lastnikov Radenske. UE je zavrnila zahtevek Rudolfa Höhna-Šariča, ki ga je kot denacionalizacijski upravičenec leta 1993 vložil za vrnitev po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja Radenske. Razlog je ta, da ga je očim Ante Šarič najprej posvojil, potem pa posvojitev preklical, zato premoženja ne more dobiti. Postopek se ni mogel nadaljevati, ker niti Rudolf Höhn-Šarič niti Šaričeva vnuka ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci po njem. Sam Ante Šarič pa ne bi mogel dobiti vrnjenega premoženja, ker nikoli ni bil jugoslovanski oziroma slovenski državljan. Na UE so junija 2012 zavrnili tudi zahtevke za vrnitev premoženja po Antejevi ženi Wilhelmini Höhn-Šarič, saj so po finančni izravnalni pogodbi med takratno ZR Nemčijo in Avstrijo iz leta 1962 lahko vsi, ki so bili na dan 27. novembra 1961 avstrijski državljani in so imeli na dan 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji, dobili odškodnino v drugi državi za po drugi svetovni vojni odvzeto premoženje. Po zakonu o denacionalizaciji take osebe pri nas ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci.
Denacionalizacija gre h koncu Denacionalizacija se končuje po vsej Sloveniji. Od skupno 38.470 vloženih zahtevkov je dokončno rešenih 99,6 odstotka. Do 30. junija 2016 je bilo nerešenih še 128 zadev, od česar jih je 89 na upravnih enotah, 39 pa v pritožbenih postopkih na ministrstvih ali upravnih sodiščih. Zadnja imajo 14 nerešenih zadev, od tega pet na okrajnem sodišču v Ljubljani, štiri v Mariboru ter po eno v Črnomlju, Kranju, Krškem, Murski Soboti in Radovljici. Slovenska sodišča so od leta 1991 v reševanje prejela natanko 2899 denacionalizacijskih zadev. |
O tej zadevi poleg končanega postopka na gornjeradgonski UE sicer poteka še sodni nepravdni postopek pred okrajnim sodiščem v Novem mestu. Michael Wiesler in Barbara Purre-Wiesler, vnuka Wilhelmine Höhn-Šarič in Anteja Šariča, sta zahtevek za vrnitev premoženja decembra 2010 vložila tudi po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij. Zahtevata vrnitev podržavljenega premoženja, ki je bilo Anteju Šariču zaplenjeno s sodbo sodišča slovenske narodne časti. Gre za vračilo polovice premoženja, zahtevanega v denacionalizacijskem postopku, vrnitev 12 blagovnih znamk in plačilo odškodnine za pravico uporabe mineralne vode oziroma zemljišč, na katerih so vrelci mineralne vode. Sodišče je ta zahtevek zavrnilo, a sodba še ni pravnomočna. V vsakem primeru pa tega na gornjeradgonski upravni enoti ne bodo več obravnavali. Ob morebitni dobljeni tožbi se bodo tožniki pogajali z novim lastnikom Radenske, Kofolo.
Primer Bouvier
Radgonska UE se je ukvarjala še z zadevo Clotar Konrad Bouvier. Zahtevek so vložili njegovi pravni nasledniki, zahtevali pa so predvsem kmetijska zemljišča, skupaj 123 hektarjev površin. Dediči so zahtevali tudi stavbne površine, kot je upravna zgradba Radgonskih goric, v skupni površini 1,17 hektarja. Pretežna lastnika zemljišč iz zahtevka sta bila podjetje Radgonske gorice in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Zahtevek je upravna enota leta 2012 zavrnila, ker upravičenec ni pridobil jugoslovanskega oziroma slovenskega državljanstva in je imel v skladu s finančno izravnalno pogodbo med Avstrijo in Nemčijo kot avstrijski državljan, ki mu je bila odvzeta nepremičnina v Sloveniji, pravico do odškodnine v Avstriji. Tako je za radgonsko UE denacionalizacija končana, načelniku Potisku pa ni znano, ali katera od omenjenih zadev čaka na obravnavo na ustavnem sodišču.
