Zaraščeni gozdovi, zabrisane stezice. Razoglave hiše, nakrhane opeke. Od vetra in mraza. Od zoba časa. In to kljub dedičem. Številnim. Z imeni in s priimki. Vendar kaj, ko so prepirljivi. Lakomni. In brez pravega dokumenta. Oporoke.
»Kar je skrajno neodgovorno,« razmišlja odvetnik Peter Mele. Ne nazadnje je testament namenjen prav temu, da žlahto ubranimo pred kreganjem in celo pretepi. »Pa tudi pred velikim sovraštvom med družinskimi člani, čemur sem pri svojem delu pogosto priča,« besedo preprime Janez Ferlež, duhovnik in glasbenik. Zato je oporoka v očeh Meleta in Ferleža nujna. Vsak bi jo moral napisati.
»No, napišemo jo lahko, ko dopolnimo 15 let. Biti moramo pa tudi poslovno sposobni,« osrednji pravili zaobjame predsednica notarske zbornice Marjana Tičar Bešter, pri tem pa hiti s preštevanjem oporok v arhivu zbornice. »Veste, že peto leto vodimo register, v katerem zbiramo vse vrste testamentov. Tiste, ki jih oporočitelji napišejo sami, in tiste, spisane pri notarju, odvetniku ali na sodišču. Ampak fizično mi teh oporok na zbornici nimamo. Ne, ne! Mi samo sestavljamo seznam oporok, da jih potem na zapuščinski razpravi ne bi spregledali. In teh oporok je zdaj v našem registru skoraj 20.000.«
Klic iz bolnišnice
Kar je, tako Ferlež, sila klavrna številka. »Ne pa tudi presenetljiva. Kajti, veste, če se znajo Anglosasi vse dogovoriti, in to brez vsakršne kregarije, pa se mi že za en sam fikus dobesedno pobijemo med sabo. Ker smo materialisti. In ker pri vsaki stvari smatramo, da je naš ego večji od ega drugega. Zato napadamo. Ker se na vsakem koraku čutimo ogrožene. In to celo znotraj družine,« na prepirljivi slovenski temperament prst uperi psiholog Ludvik Horvat. »In zato, da bi bil v hiši mir, o oporoki vsi molčijo. Kot grob. In z njo odlašajo. Do zadnjega.«
Kot je do pet pred dvanajsto, tako notarka Nataša Erjavec, s podpisom oporoke okleval neki upokojeni zdravnik. Pa čeprav je že poprej domislil vse podrobnosti in oporoko celo sestavil. Le še pike na i ni bilo. »Njegova nepodpisana oporoka je tako dolge mesece ležala v mojem predalu. Do dne, ko je nenadoma zazvonil telefon in me je v naglici prosil, če oporoko prinesem v bolnišnico,« spomine pretresa Erjavčeva. »Nikoli ne bom pozabila, da je to bilo v četrtek zvečer, ko sem bila še posebno utrujena. No, a sem se vseeno z zadnjimi atomi moči spravila v bolnišnico, kjer smo v oporoko zapisali še imeni obeh prič, to sta bila njegov prijatelj in lečeči zdravnik, potem so se vsi na listino še podpisali. In gospod je pri tem ves čas v obeh dlaneh pestoval mojo roko. In se zahvaljeval. Kot da bi v sebi našel mir. In veste, kaj se je zgodilo potem? Čeprav je bil samo na rutinskih preiskavah, je naslednji dan umrl. Seveda ni treba na velik zvon obešati, da so dediči oporoko izpodbijali.« Zatrjujoč, da je ponarejena. Oporočitelj pa ne pri polni pameti. Ko jo je podpisal.
| Razsipna Matilda Ugledal jo je v Parizu za prodajnim pultom. Med čevlji. Usnjenimi. In se vanjo zaljubil na prvi pogled. Zavoljo preprostosti. Radoživosti. Ljubezen nemškega romantičnega pesnika in novinarja Heinricha Heineja (na fotografiji). Ki jo je leta 1841 okronal s svatbo. In to kljub zmajevanju z glavo njegovih intelektualnih prijateljev. Ker si niso hoteli zbiti iz glave dejstva, da je Heinejeva Matilda puhla in neolikana. A romantični pesnik, ki je prijatelje močno spoštoval, se tokrat za njihove opazke ni zmenil. Niti spori zavoljo Matildine neobvladljive razsipnosti ga niso odvrnili, da ji ne bi izkazoval močne ljubezni in zvestobe. Ničesar ni spremenila niti bolezen, ki ga je po desetletju zakonske plovbe priklenila na posteljo. Še naprej so se nizali dnevi ljubezni in dnevi sovraštva. Dnevi sprave, dnevi sporov. A dvomov, kaj zapisati v oporoko, Heine ni imel. Vse, kar je nasledil od strica – saj sam ni ustvaril kaj prida –, je v last prepustil svoji ljubljeni in hkrati osovraženi ženi Matildi. A ne brez poprej izpolnjenega pogoja. Vse bo njeno, je zapisal, če se vnovič poroči. Da bo tako vsaj nekomu žal, da je umrl. |
Opeharjeni dediči
»No, oporoko pa lahko izpodbijajo tudi v primeru, če nujni dediči, to so zakonci in otroci, v testamentu niso niti omenjeni. Po zakonu jim namreč pripada točno polovica tistega, kar bi sicer dobili, če ne bi bilo oporoke. Želje oporočitelja torej kljub oporoki le niso vselej uslišane,« slabe plati oporok ne zamolči odvetnik Mele. »Zato seveda ni nič nenavadnega, da prihaja do zvijač. Pravzaprav zlorab dednega prava. In to s pisanjem pogodb o preužitkih. Recimo z zavezo, da bomo vsak dan lastniku hiše kuhali kavo, v zameno za to obljubo pa že takoj dobili njegovo nepremičnino. In če pri tem tako pogodbo sklenemo s katerim od svojih otrok, smo celo oproščeni plačila davka.«
Pri čemer so, kot ugotavlja socialna delavka Branka Knific, še bolj opeharjeni že tako vselej zapostavljeni otroci. Ker so bili vedno potisnjeni v ozadje. Naposled pa ostanejo še brez dediščine. Ker so jo starši z zvijačo in v zameno za skodelico kave še pred smrtjo dodelili ljubljenemu otroku. »Nikoli ni prav, kajne? Če spišemo oporoko ali če je ne. Vedno so na pohodu razprtije.« Ki se jim Slovenci, zatrjuje Horvat, pač ne znamo upreti. Ker so v naši naravi.
»Še posebno jih ne manjka v krogu svakinj in zetov. Ja, ti najpogosteje netijo spore. Recimo, ko mož ženi navrže, kako jo vendar lahko njen lastni brat tako izkorišča. Za nameček jo spodbuja, naj že vendar od svoje družine zahteva, kar ji pripada. In imamo ogenj v strehi. To je značilen slovenski kulturološki fenomen. Zaradi katerega hiše propadajo. In to celo v središču Ljubljane. Ker ima vila več kot trideset med seboj na smrt sprtih solastnikov.«
| Ko deduje mačka Ko na vrata potrka bela dama. In zvesti mož ostane brez ljubljene žene. Takrat se oklene lista in svinčnika. In nanj prelije zelo nenavadne poslednje želje. »V oporoki zapiše, da del denarja zapušča mački, ki je bila ljubljenka pokojne žene, drugi del denarja namenja gradnji pasjega in mačjega doma, tretji del pa siromašnim. Ampak ta zgodba ni iz trte izvita. To je primer, s katerim se sodišče spoprijema že šesto leto. Ker je oporoka abstraktna. In ker ni meril, kdo po tej oporoki deduje. Predvsem pa, ker živali po naši zakonodaji niso dediči. Zato je v takšnih primerih vsekakor bolje, če pri snovanju testamenta sodeluje stroka,« na ključne napake pri pisanju oporok svari odvetnik Peter Mele. »Pogoste napake so tudi nepodpisani testamenti. Pa manjkajoči ali premalo natančni opisi, kaj se deduje in kdo deduje. Veste, nismo dovolj previdni, če napišemo samo ime in priimek, ampak je priporočljivo zraven dopisati tudi matično številko. Pa kraj in datum pisanja oporoke. Lahko se namreč zgodi, da je zapustnik napisal več oporok, pri čemer je treba vedeti, da vsaka nova razveljavi staro. Če oporoke nismo spisali lastnoročno, pa ne smemo pozabiti na priči. Dve potrebujemo. In obvezno tudi njun podpis. S tem da priči ne smeta biti hkrati tudi dediča.« |
Stanovanje na morju
»Ampak veste, temu bi se lahko povsem ognili. Če bi le pravočasno spisali oporoko,« lastno izkušnjo deli pater Ferlež. »Pri naši hiši smo se, recimo, vse dogovorili, kot je treba. Večkrat je namreč na družinskih srečanjih beseda nanesla na dediščino. Na vprašanje, čigava bosta kmetija in grunt. No, in ker je v delo na njej dodobra zagrizel najmlajši brat, smo se drugi trije bratje in sestra zedinili, da mu vse prepustimo. Dediščini smo se torej skoraj v celoti odrekli.«
»Kar pa ni edina rešitev, da se izognemo prepirom,« nit pogovora vnovič poprime predsednica notarske zbornice. »Dediči se namreč lahko tudi enostavno dogovorijo, kaj bo kdo dedoval. Nekdo, recimo, dobi stanovanje na morju, drugi hišo na deželi, tretji vikend v gorah, vse to pa zapišejo v oporoki. Tako vsakemu pripada neka celota, kar takrat, če nimajo oporoke, ni tako. Brez testamenta oziroma poprejšnjega dogovora namreč vsak dobi tretjino hiše, tretjino vikenda in tretjino stanovanja. Vsi so torej solastniki vseh treh nepremičnin, v resnici pa nima nihče nič. Vsaj dokler se ne uskladijo, kaj bodo z nepremičninami. Kar pa je, roko na srce, če se le ozremo naokrog, izjemno težko.«
»In prav zato bi morali ljudi prepričati, da oporoke niso bavbav. Da so koristne. In da niso povezane s smrtjo, kot to menijo mnogi,« nasvete stresa Ferlež. »A pred tem bi morali vsaj za korak stopiti nazaj. Stran od materializma,« ostre poteze predlaga Horvat.
Balkanska nrav
»Ja, ko je v igri denar, vsi Slovenci kar skočijo v zrak!« slovensko spogledovanje z dediščino oriše Peter Mele. »V isti sapi pa tudi že tečejo na sodišče, kjer številni izgubijo vso čast in spoštovanje. In zatrjujejo, kako so oni edini skrbeli za pokojnega. Kako so edini urejali njegov vrt in na njem kosili travo. Kako so edini zaslužni za to, da dedujejo. Pri tem torej vidijo samo sami sebe in denar, povsem pa spregledajo vsa pravila dedovanja. Recimo o nujnih dedičih. Ki pa jih lahko v izbranih primerih zapustnik tudi razdedini. Recimo če so nad njim storili hujše kaznivo dejanje ali pa če so se vdali brezdelju in nepoštenemu življenju.« In se z mirno vestjo poslovi. Z oporoko v predalu.
»No, v njej pa lahko zapustnik zapiše tudi vse svoje misli, ki jih s svojimi bližnjimi ni imel priložnosti deliti. Jim jih zaupati,« razmišlja Erjavčeva. »Veste, nikoli ne bom pozabila – bila sem še praktikantka – ko so na sodišču brali neko oporoko, v kateri je zapustnica zapisala, da hišo zapušča vnuku. In to z vsemi lepimi željami. Da bo v njej užival tako, kot se je v njej lepo imela tudi sama.« Da bi le premogli, se nadeja Horvat, čim več takšnih spodbud. In da bi vsaj za hip poteptali balkansko nrav. Da slovenska žlahta ne bi bila več strgana plahta. In da vile v bodoče ne bi razjedala slovenska prepirljivost. »A kaj, ko je vsem dobro znano, kako volk dlako menja, nravi pa nikoli, kajne?«
| Ena prava, druga ponarejena Ne samo da Slovenci ne pišemo oporok, tudi ponarejamo jih bolj malo. Po podatkih policije zgolj eno ali dve na leto. Kajti resnica o ponaredkih slej kot prej pride na dan. Kot je, recimo, privrela, ko je pred dobrim desetletjem med partijo golfa umrl premožni poslovnež Peter Rigl. Naslednji dan sta se na sodnikovi mizi znašli že dve oporoki. Hčerkina in prijateljičina. In druga je bila, kot je razsodilo sodišče, ponarejena. |
