ANDRAŽ NAD POLZELO – Koliko gorja, vprašanj, solz in obupa pustijo za seboj ognjeni zublji, smo se lahko prepričali na obisku družine Ločan, v kateri so trije mladoletni otroci in ki je pred dobrimi štirinajstimi dnevi ostala brez lastne strehe nad glavo. V Andražu nad Polzelo, na nadmorski višini dobrih 400 metrov stoji njihova domačija in se spogleduje s cerkvijo na Gori Oljki na sosednjem hribu. Pravzaprav gre za kmetijo, v sklopu katere je tudi hiša, ki na enem od lesenih tramov razodeva spoštljivo letnico 1808. Pred natanko sto leti so jo še dogradili, v njej pa je srečno živelo že nekaj rodov. Tudi Simon Ločan je v njej zadnjih deset let živel s svojo družino – ženo Stanko, hčerkama Katjo in Tanjo ter sinčkom Jožijem. Je živel, kajti zdaj je že jasno, da to ne bo več mogoče. Hiša je namreč preveč uničena in kakršnakoli obnova ekonomsko ne bi bila sprejemljiva.
Najstarejša rešila birmsko obleko
V tem idiličnem okolju se je tisto nesrečno nedeljo, 13. aprila popoldne, družina verjetno v mislih že ukvarjala s tem, kako bodo presenetili najmlajšega Jožija, ki je le dva dni po požaru praznoval drugi rojstni dan. Mama Stanka je z njim po kosilu za kratek čas legla k počitku, Katja in Tanja sta bili vsaka za svojim računalnikom, oče Simon pa v delavnici. A niti malo niso slutili, da je v njihovem dimniku zagorelo, ker so se vžgale saje, in da se bo mirno nedeljsko popoldne prevesilo v žalosten večer in še bolj žalostno noč, ki so jo prespali, bolje rečeno prebedeli, pod sosedovo streho.
»Če bi zagorelo sredi noči, nas danes zagotovo ne bi bilo več,« skrušeno pove Stanka. Zdi se, kot da se šele zdaj, po dobrih dveh tednih zaveda, da je bila pravzaprav to, da je zagorelo sredi dneva in da so vsi živi in zdravi, še sreča v nesreči. Pa če je pogled na hišo, v kateri ne bodo mogli nikoli več živeti, še tako žalosten. Rešil jih je sosed, ki se je tisto popoldne vozil naokrog z motorjem.
»Najprej je v zraku zavonjal dim po ožganem, potem pa, ko se je malo oziral naokrog, zagledal ogenj v naši strehi. Takoj je pritekel k nam, potem pa je stekla akcija. Kdor je lahko, nam je pomagal, da smo rešili vsaj nekaj opreme, odklopili električno napeljavo in plin. »Katji je uspelo rešiti le obleko za birmo, ki jo bo imela 11. maja in ji jo je kupil boter,« tiho reče Stanka.
Sreča je, da imajo dobre sosede, ki so jim takoj ponudili prostor v svoji hiši, ki je trenutno prazna. Tam so prespali že prvo noč. No, pravzaprav so spali le otroci, Stanka in Simon sta jo prebedela. In ves čas so se jima porajala vprašanja, zakaj se je moralo to zgoditi ravno njim. Družina živi skromno, nekaj si na petih hektarjih pridelajo sami, sicer pa Stanka po štiri ure dela v Gorenju, Simon pa na velenjski Komunali. A ko konec meseca družina poravna vse položnice, jim ne ostane skoraj nič. In tako je v večini slovenskih družin, ki ne živijo v izobilju. In zato takšne nepričakovane nesreče ljudi in družine, ki se s težavo preživljajo, doletijo še bolj nepripravljene.
Župan poziva k pomoči
Da brez širše pomoči družini ne bo šlo, se je takoj zavedel tudi župan občine Polzela Jože Kužnik, pomoč so obljubili tudi pri Območnem združenju Rdečega križa Žalec. Le nekaj kilometrov je županova domačija oddaljena od Ločanove, zato družino zelo dobro pozna. Pri njih je bil še isto popoldne, ko je zagorelo.
»On je poskrbel za vse, ne vem, kako in kdaj, ampak on se je dogovoril s sosedi tudi, da lahko gremo v njihovo hišo, dokler se nam razmere ne bodo uredile,« nam pove Stanka. A če so se še minuli teden spraševali, kako, če sploh, se lotiti obnove ali novogradnje, je župan ravno med našim obiskom Ločanovim prinesel novico, da gredo v novogradnjo. »Občina je že poskrbela za projekt in načrt, zdaj bomo poskušali pridobiti čim več donatorjev,« pravi Kužnik.
Četudi gospodarska slika v polzelski občini ni zavidljiva, saj je ugasnil Garant, pa tudi v tovarni nogavic se položaj še ni povsem polegel, župan pravi, da še imajo v občini tudi dobra zasebna podjetja in vrsto malih podjetnikov, na katere računa. Prepričan je tudi, da bodo svoje delo opravile številne dobrodelne in druge organizacije. »Pomoč bo prišla prav tako v denarju kot materialu, ničesar se ne bomo branili.« Zato da bi zbrali čim več prispevkov ljudi, so na teren že poslali predstavnike krajevnih odborov. Nato pa tako nas kot Ločanove preseneti z odločnimi besedami: »Do oktobra morajo biti Ločanovi v novi hiši.«
Sklad Ivana Krambergerja
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati družini Ločan iz Andraža nad Polzelo, vas prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom »za Ločanove«, sklicna številka 7137. Če bi zagorelo sredi noči, nas danes zagotovo ne bi bilo več.
