Katja rešuje hrvaške in bosanske psičke

ŽALEC – Življenje je včasih lahko tudi pasje. Obrne hrbet in piše svojo zgodbo. Pasje, žal v prenesenem pomenu, pa je tudi v dušah hrvaških in bosanskih kužkov, ki čakajo na milost in usmiljenje. Upanje na boljši jutri jim prinaša 30-letna Katja Novak iz Žalca.

Polna slovenska rit!

Od lani ima Katja v Žalcu društvo za živali v stiski, na kratko in jedrnato Društvo Glas živali. »Lani sem ga ustanovila, prej sem štiri leta pomagala v posameznih akcijah,« pove Katja. Ideja se je rodila spontano. Živali ima rada. Trinajst let že ne jé mesa. Pravi, da iz spoštovanja do živali. »Tako čutim,« pojasni.

Pred tremi leti je pomagala zbirati pasjo hrano, a je potem v enem od zavetišč niso želeli sprejeti. Menda ni bila tista prvorazredna za slovenske pasje želodčke. »Očitno imamo v Sloveniji pogosto vsega polno rit,« si je mislila Katja, ko sta se s prijateljico vračali v Žalec, vsaka od njiju pa je imela v avtu po četrt tone pasje hrane.

»Čutila sem odgovornost do ljudi, ki so pomagali pri zbiranju. Nekaj je bilo treba narediti in to hrano spraviti tja, kjer bo dobrodošla in zaželena,« je menila takrat, tako pa misli še danes. Nekaj telefonskih klicev in klikov na spletu je bilo dovolj, da so jo odprtih rok sprejeli na Hrvaškem, v združenju Šapica, azil pa so imeli v Dubravici v Zaprešiću pri Zagrebu. Takisto so je bili veseli še v pasjem zavetišču v Banjaluki, tam je približno 300 kosmatincev. »Na Hrvaškem in v BiH je za zavetišča slabo poskrbljeno. Pa ne zato, ker ljudje ne bi imeli radi psov, ampak ker za normalno in dostojno delo preprosto ni denarja,« tarna Katja.

Več kot tri tone hrane

Ko je videla te uboge pasje poglede in zadovoljstvo, ko so jedli slovenske brikete, ni bilo več poti nazaj. Odločena je bila, da hvaležnim psičkom in njihovim skrbnikom še pomaga. Rečeno, storjeno. Na Hrvaško in v BiH se vrača nekajkrat na leto. »Rada imam te živali. Pomagajo mi pri osebnostni rasti. Srečna sem, ko jim lahko pomagam.« Z lahkoto sede v avto in se odpravi na pot. Na pomoč ji priskočijo še prijateljice, v vsakem primeru pa mati Marijana in fant Davor. Leta 2014, pa še konec ga ni, je s somišljeniki zbrala že 3035 kilogramov pasje hrane!

Ne le da kosmatincem išče domove, za pet mačk, štiri pasje duše in tri zajce tudi osebno skrbi. V tem živalskem mozaiku pogrešamo ptice, se malce pohecamo, a doda, da bi jih imela, da pa ne bi bilo ravno simbioze in miru pri hiši, ker bi jih preganjali mačkoni.

Želja po pasjem salonu

»Pa ribic tudi ne bi nikoli dala v akvarij, saj jim zmanjšujem prostor za dihanje,« še pove. Po navadi iz Banjaluke pripelje tri ali štiri psičke in jim v Sloveniji poišče nov dom. Že tam poskrbi za čipiranje in ustrezno veterinarsko oskrbo oziroma cepljenje ter dokumentacijo. »Podroben pregled opravimo še na veterini v Žalcu, kjer nam gredo na roke, cene so razumne, do nas in psičkov pa so prijazni,« pohvali Katja delo sokrajanov. Psičkov ne odda takoj, prizna, da se včasih na njih kar navadi, zato traja, da najdejo lastnika. Po številnih letih pa razmišlja o novi poslovni priložnosti – spogleduje se z idejo o pasjem salonu, kjer bi skrbela za štirinožce in njihovo počutje.

Državnega denarja v društvu seveda ni. Se pa zaveda, da bo morala več časa nameniti razpisom in papirologiji. »Tako bomo lahko naredili še kako akcijo več,« se veseli novih izzivov. Danes ji s prostovoljnimi prispevki pomagajo številni, ki so že opazili njeno delo.

Če pa imate sami kilogram pasje hrane odveč ali kakšno pasjo odejo, to le pošljite na naslov Društvo Glas živali, Šlandrov trg 3, 3310 Žalec. »Hvala vsem že vnaprej!« še doda Katja, potem pa se posveti Foxiju. Štirinožec je prišel iz Bosne, zdaj pa čaka novega lastnika, ki bo vestno in pozorno bdel nad nežno bosansko pasjo dušo.