Pravni ustroj Evropske unije je včasih tako zapleten, da ga dobra razumejo samo posvečeni. Povejmo zato raje po domače: letošnje evropske volitve bodo posebne.
Prvič se bo namreč zgodilo, da bo dva milijona Slovencev in še 498 milijonov drugih Evropejcev prek izvoljenih evroposlancev neposredno vplivalo na imenovanje »vrhovnega šefa« povezave, tj. predsednika Evropske komisije. Prva naloga novoizvoljenega parlamenta bo namreč prav izvolitev novega predsednika Evropske komisije. Kdo bo to, bo odvisno od razmerja moči v Evropskem parlamentu, torej od tega, koga bodo volivci poslali v Bruselj.
Ključni boj za prestižni stolček šefa evrokomisije se bo odvijal med sledečimi kandidati:
1. Jean-Claude Juncker
Krščanskodemokratskega Luksemburžana je v ospredje postavila Evropska ljudska stranka (EPP). Pred kratkim je nekaj prahu dvignil z besedami, da so v današnji Evropi socialne teme preveč resna tema, da bi jih prepustili socialistom: »Socialnega ne smemo prepustiti socialistom. Pri nas je v boljših rokah.« Velja za prijatelja Slovenije. Ko je bil še šef luksemburške vlade, je povedal, da se zna Slovenija sama izviti iz težav, le časa in tempa reform ne sme izgubljati. Sicer pa je polno zaupal, da znamo Slovenci sami dobro poskrbeti zase. Nas pa je znal tudi okarati, ko je videl, da je slovenski politiki očitno preveč slepo verjel: »V Italiji, Španiji in Sloveniji vidimo zastoj v strukturnih reformah pod vodstvom socialističnih vlad – delo je nedokončano, fiskalna politika pa se vodi na račun državljanov, na račun rasti in na račun zaposlovanja,« je pred kratkim zaušnico namenil Bratuškovi.
2. Martin Schulz
Nemec, po prepričanju socialdemokrat, je kandidat evropskih socialistov (S&D). Širši evropski javnosti je postal znan po incidentu med plenarnim zasedanjem Evropskega parlamenta leta 2003. Takrat je udrihal čez italijanskega bunga bunga premierja Silvia Berlusconija. Ta pa mu ni ostal dolžan: Nemcu je povedal, da v Italiji ravno snemajo film o nemških koncentracijskih taboriščih, kjer mu priporoča vlogo kapa (kolaborantskega stražarja). Na noge je takrat skočila vsa Nemčija. Kakor koli že, Berlusconi je na smetišču zgodovine, Schulz pa kandidira za najvplivnejšo službo v Uniji. Ko je nazadnje obiskal Slovenijo, je povedal, da Unija po njegovem ni taka, kot bi si jo želeli ljudje – in tudi on take noče. Zavzemal se bo za pravično Evropo, kjer vsi prispevajo k obvladovanju bremen in kjer ne bodo nekateri imeli le dobičkov, drugi pa samo bremen.
3. Guy Verhofstadt
Belgijec bo podporo poskušal pridobiti pod okriljem liberalcev (ALDE). Velja za zagovornika federalne Unije in Združenih držav Evrope s središčem v Bruslju. Pri tem bi po njegovem Slovenija odnesla ogromno koristi: »Slovenija je primer države, ki lahko od bolj integrirane Unije le pridobi: nižje obrestne mere, manj težav z bankami in več rasti. To je ena najboljših stvari za vas. Zaradi velikosti države je še bolj očitno, kako ogromna pridobitev je EU.« Prav uspešni bančni sistem bo po njegovem motor novega gospodarskega vzpona: »Vztrajno ponavljam, da populisti in evroskeptiki nimajo prav, ko zagovarjajo, da se moramo vrniti na okope nacionalnih meja. Nujno potrebujemo bančno unijo, ker bi s tem povrnili zaupanje v bančni sektor in zagnali gospodarstvo, saj bi to imelo dostop do cenejšega denarja. Ker nimamo skupnega trga finančnih storitev, države niso v enakopravnem položaju.«
4. Aleksis Cipras
Grški ultrapopulist in skrajni levičar Cipras si je ime ustvaril z militantnim nasprotovanjem kakršnemu koli varčevanju zavožene in prezadolžene Grčije. Je eden največjih outsiderjev letošnjih kandidatov za novega šefa evrokomisije. Stare politične elite bi odvrgel na smetišče zgodovine, naredil konec neoliberalističnim politikam, ki so po njegovem krive za mizerijo naroda. Evropska elita bo na majskih volitvah slišala njihov glas, in sicer »Gotof si!«, je med obiskom Slovenije še povedal Cipras. Čeprav njegove kandidature nihče, ki pozna vsaj prve tri črke bruseljske abecede, ne jemlje resno, formalno vseeno ostaja v igri za šefa evrokomisije. Ta je namreč odlična samopromocija.
5. José Bové in Ska Keller
Oba kandidata zastopata evropsko stranko Zelenih. Zakaj sta dva in kako si predstavljata družno sedenje na enem stolčku šefa evrokomisije, ne ve nihče. Sama pa povesta, da mora biti Unija pač uravnotežena tudi po spolih, zato bosta kot ženska in moški funkcijo bratsko delila. Bové je sicer v javnosti pred leti postal znan kot novodobni Asterix, ki se je s traktorji uprl multinacionalkam: kot goreč nasprotnik globalizacije in proste trgovine se je nekega dne davnega leta 1999 usedel v traktor in z njim dodobra demoliral lokalni McDonalds, ruševine pa odvrgel pred mestno hišo. Vmes je še tu in tam nalašč preoral kakšno njivo, posejano z gensko spremenjeno koruzo. O Kellerjevi je znanega manj. Nemka je še precej mladega letnika (1981) in pravi, da je svet, v katerem živimo, nepošten. Zavzema se za zmanjšanje neenakosti med bogatimi in revnimi.
|
