Nedelje so za prebivalce humanitarne skupnosti Akamasoa – Dobri prijatelji, ki jo je ustanovil Pedro Opeka, pomembni dnevi. Današnja še posebno, saj proslavljajo 25. obletnico ustanovitve. Pričakovali so tudi prihod Katarine Šabič, Ljubljančanke, ki se je prek Afrike pred dobrim letom tja podala kar s kolesom. Pogumni prostovoljki, ki je kot medicinska sestra že pomagala Malgašem, so to preprečile oblasti v Republiki Južni Afriki, ki ji niso izdale vizuma. Zdaj je v Bocvani in še ne ve, kako bo prišla na Madagaskar, nam je sporočila v petek.
Denar za malgaško porodnišnico
Njeno avanturistično kolesarjenje ima predvsem en cilj: zbiranje denarja za gradnjo porodnišnice v okviru skupnosti Pedra Opeke, pri katerem je kot laiška misijonarka delala od leta 2009 do 2011. Na podeželju je kot medicinska sestra pomagala tako v bolnišnici kot porodnišnici, v kateri je spoznala, v kakšnih razmerah rojevajo malgaške ženske in kako bi jim porodnišnica olajšala življenje. Na Madagaskarju veliko porodnic izgubi življenje že pri porodu, do petega leta pa umre kar 115 od 1000 živorojenih otrok.
S kolesom se je iz Ljubljane 1. septembra lani čez Italijo, Francijo in Španijo odpravila do Gibraltarja, se vkrcala na trajekt do Maroka in nadaljevala po Zahodni Sahari in Mavretaniji prek številnih afriških držav vse do Republike Južne Afrike. Od tam bi z ladjo priplula do malgaškega pristanišča Tamatave in prekolesarila še zadnjih 325 kilometrov do Pedra Opeke. Če bi šlo vse po načrtih, bi mu na današnji slovesnosti izročila posebno spominsko knjigo, v katero so se podpisali vsi donatorji in tudi tisti (med njimi so tako zapornice z Iga kot predsednik države Borut Pahor), ki so zapisali kakšno misel očetu Pedru, Malgašem ali njej. Zbrani denar bodo prek Misijonskega središča Slovenije po njenem prihodu na Madagaskar nakazali na račun Akamasoe.
Kolesarjenja je zdaj konec
Njeno potovanje smo lahko spremljali po facebooku, na katerem je objavljala kratke zapise in fotografije s poti. Prenočevala je v šotoru in pri gostoljubnih družinah, božič je preživela v Senegalu, zračnico pa je prvič preluknjala šele po več kot 9000 kilometrih, pred mejo z Burkina Fasom. Vmes je zbolela za malarijo, za nekaj dni je njeno kolesarjenje ustavila tudi infekcija noge.
Trenutno je v Bocvani in ne ve, kdaj bo prispela na Madagaskar, nam je sporočila v petek. Po vseh zapletih si je privoščila nekaj dni počitka, danes pa se je odpravila proti Zimbabveju in od tam proti Mozambiku. »Informacij glede ladje še nimam. Obrnila sem se na nekaj podjetij, ki se ukvarjajo s prevozom tovora, a odgovora še nisem dobila. Več bom izvedela, ko prispem v Maputo. Ker želim kar najhitreje do Mozambika, sem kolo pustila v Namibiji, tako da se je moje kolesarjenje uradno končalo tam, ne vem pa še, kje in kdaj bom pot končala. Seveda sem zelo razočarana, da nisem mogla dobiti vizuma za Južno Afriko, kjer so pokazali veliko nerazumevanja. Hvaležna sem veleposlaništvu v Kairu, ki se je takoj odzvalo, še posebno Alešu Selanu, ki je pokazal resnično skrb in je bil z menoj ves čas v stiku,« nam je sporočila Katarina Šabič.
Akamasoa kot zadnja rešitev
Misijonar Pedro Opeka se je z malgaško revščino spoznal že 1976., ko je prišel v vasico Vangaindrano. Leta 1989 je bil premeščen v glavno mesto Antananarivo, kjer mu je stiska mestnih revežev, ki so živeli na tamkajšnjem smetišču, pomagala do odločitve, da jim bo poskušal pomagati. Še istega leta je ustanovil skupnost Akamasoa.
Vseh družin ne morejo sprejeti, nikogar pa ne pustijo oditi lačnega. Samo lani se je v sprejemnih centrih Akamasoe zglasilo več kot 34.000 ljudi. V 25 letih so zgradili 2620 prebivališč, šest dispanzerjev, tri bolnišnice, pet porodnišnic, zobni ambulanti, laboratorij in ultrazvočno ambulanto. Družino, ki sprejme pravila skupnosti, sprva nastanijo v leseno hiško, cilj pa je lastna opečnata hiša, ki si jo večji del zgradijo sami, zato se morajo naučiti cele vrste obrti. Hiše so lične in stanejo od 4000 do 6000 evrov, kar je zunaj skupnosti povsem nedosegljiv znesek.
Delajo na poljih, v obrtnih delavnicah in trgovinah, najtežje pa je delo v kamnolomu. V dveh kamnolomih dela 845 ljudi, večinoma žensk. V granitni hrib so izdolbli že pravcati krater. Imeli so srečo, pove Pedro, da so skupnost v Antananarivu postavili na smetišču ob granitnem hribu, brez katerega je ne bi mogli zgraditi. Eden izmed njihovih ciljev je tudi vrnitev družin v vasi, kar so omogočili že 1350 družinam.
Madagaskar ima skoraj 23 milijonov prebivalcev, ki so med najrevnejšimi na svetu. Po podatkih svetovne banke je leta 2010 tri četrtine prebivalstva živelo v revščini, skoraj 93 odstotkov se preživlja z dvema dolarjema na dan. Številne Malgaše je v revščino pahnil beg iz vasi v mesto. Pričakovanja, da jim bo mesto, predvsem Antananarivo, ki šteje že več kot tri milijone ljudi, ponudilo boljše življenje, se ne uresničijo. Zaposlitve ne dobijo, znajdejo se na mestnih pločnikih, kjer prosjačijo in tudi spijo. Zanje je Akamasoa največkrat edina rešitev. Družina dobi začasno bivališče, odrasli začnejo delati, otroci obiskovati šolo. Delo, izobraževanje in šport so Pedrova temeljna doktrina za premagovanje revščine. Na enem izmed zidov naselja v Antananarivu so v malgaščini zapisali slovenski pregovor: Kdor ne dela, naj ne je. |
