Kardinal Rode veliko potico nesel v Vatikan

PREDDVOR – Minulo soboto okoli poldneva je bilo na Svetem Jakobu nad Preddvorom pod Kamniško-Savinjskimi Alpami na nadmorski višini 964 metrov karseda slovesno: župan občine Preddvor Miran Zadnikar je v občinskem imenu domačemu planinskemu društvo predal kočo v upravljanje, kardinal Franc Rode pa jo je po maši za domovino blagoslovil. Pred koncem maše sta ofer pobirala kar dva človeka, toliko je bilo tam planincev, ki so večinoma prišli na goro po slabi poldrugi uri hoje od gradu Turn v Preddvoru. Domačini so mu v znak zahvale podarili veliko potico, ki jo je kardinal odnesel v Vatikan: da jo bo ponudil nekaterim, ki so za to dobroto sicer že slišali, je pa niso še nikoli poskusili, kot je dejal.

Na Jakobsbergu, Svetem Jakobu, je pisno izpričano že leta 1415 stala cerkev, v zvoniku katere še dandanašnji odzvanja zvon, ki ima vlito letnico izdelave 1374. Zob časa je močno načel cerkvene freske, ki naj bi jih naslikali furlanski slikarji, pod plastmi okoliške zemlje so arheologi našli ostaline popotnikov in naseljencev iz pozne antike. Ob cerkvi zgodovinopisci omenjajo le nekaj deset korakov oddaljeno mežnarijo, v kateri je njega dni ob skromni pomoči domačinov iz najbližje vasi Potoče domoval cerkovnik z družino.

Po koncu druge svetovne vojne je za skromno cerkvico zmanjkalo še tisto malo denarja, kolikor ga je bilo dotlej, cerkovnikovi otroci so našli boljše življenje v dolini, mežnarija je ostala brez stanovalcev in sosednja cerkev brez stalne skrbi. Vaška skupnost Potoče, ki je bila lastnik mežnarije, je po sili razmer leta 1964 to nepremičnino prodala delovni organizaciji Žičnica iz Ljubljane, ki je v maniri tistih časov iz te očem odmaknjene hišice zgradila svoj sindikalni dom. V njem je bilo predvsem ob lepih koncih tednov pogosto nadvse veselo – do leta 1978, ko je nekega prerazigranega vikenda v hišici tako močno zagorelo, da ogenj ni upepelil le te stavbe, ampak tudi sosednji senik, hlev, prostor za nosača in njegovega osla ter več kot pol cerkvenega zvonika.

Od podrtije 
do postojanke

Prijatelji narave so tudi odtlej hodili na Svetega Jakoba in se občasno zgražali nad malomarnostjo upravljavcev požganega, slednjič pa je konec leta 1983 tedanji predsednik Planinskega društva (PD) Kranj Franc Ekar s somišljeniki na kraju samem ocenil razmere: podrtijo naj bi prevzeli odgovorni upravljavci in jo uredili v pravo planinsko postojanko.

Ker se do pomladi leta 1985 to ni zgodilo, je prizadevni planinec in nekdanji vrhunski alpinist Ekar vpregel v Jakobovo zgodbo občino Kranj in njena »ministrstva«, takrat močno podjetje Iskra z njenimi kranjskimi delovnimi organizacijami, krajevno skupnost Potoče in seveda vse planinske dejavnike. Prišlo je tako daleč, da je odvetnik krajevne skupnosti zahteval, naj že prodani svet na Jakobu Žičnici odvzamejo in ga vrnejo krajevni skupnost Preddvor, krajani Potoč pa bi podrtijo spremenili v planinski objekt. Toda tudi ta zamisel je padla v vodo: kranjski občinski možje so overovljeno izjavili, da občina v ta namen ne bo dala nobenega denarja, iz PD Kranj pa je prišlo obvestilo, da krajevna skupnost ne more biti nosilec planinske dejavnosti.

Še leto pozneje, ko je bila Žičnica kot del velike firme Slovenijales že v prisilni upravi, je – spet – planinec Ekar izposloval, da Žičnica za zmerno ceno odproda požgane nepremičnine in pripadajoče zemljišče takrat mogočni Iskri, ta pa vse skupaj odda svoji planinski sekciji Iskra, ki je delovala v sklopu velikega PD Kranj. Iskrini planinci na Jakobu naj ne bi postavili nekakšnega tovarniškega počitniškega doma, ampak pravo planinsko zavetišče odprtega tipa. To se je res zgodilo, tako so predvsem po zaslugi direktorja Iskre Kibernetike Petra Kobala, ki mu je uspelo dobiti denar, sredi novembra leta 1988 odprli Planinsko kočo Iskra na Jakobu.

Komaj dobri dve leti pozneje se je po političnih spremembah v državi Poslovno-tehnični servis Iskra znašel v likvidaciji in s tega naslova je bilo PD Kranj sporočeno, da po sklepu Iskrinega delavskega sveta zemljišče in planinsko kočo na Jakobu brezplačno prenesejo v last PD Kranj, premoženje pa naj upravlja in vodi njegova planinska sekcija Iskra. Toda ker po tedanjih predpisih družbenega premoženja ni bilo mogoče odtujevati, je bilo odločeno, da se prenese na Mestno občino Kranj, ta pa naj da vse skupaj v trajen in brezplačen najem PD Kranj, ki bo vse skupaj odstopil svoji sekciji Iskra v oskrbovanje in upravljanje.

Ko so se začeli na prelomu tisočletja tudi v planinstvu vse pogosteje pogovarjati o denarnih zadevah, je spomladi leta 2000 matični PD Kranj spomnil svojo Iskrino sekcijo, da nima urejenega denarnega poslovanja, tej pa je presedlo preveč natančno gledanje v njeno skledo in se je sklenila osamosvojiti. Temu ni nihče nasprotoval, zataknilo pa se je, ko je hotelo mlado društvo odnesti s seboj tudi planinsko kočo na Jakobu: v pogodbi izpred let namreč jasno piše, da se vse pravice trajnega najema prenesejo na PD Kranj, če sekcija Iskra preneha obstajati. Takrat so v novi občini Preddvor, pod katere pristojnost spada planinska koča na Jakobu, ugotovili tudi, da so objekt gradili brez kakršne koli dokumentacije.

Upravljanje koče je prevzel mlad samostojni PD Preddvor, ki mu jo je zaupala matična občina, tej pa je šele prve dni letošnjega leta s sodbo vrhovnega sodišča od PD Iskra uspelo dobiti kočo z zemljiščem in inventarjem v last in posest.