LJUBLJANA – Po zaporednih odstavitvah štirih nadškofov, pri čemer še posebno bode ponižujoča odstranitev pri ljudeh priljubljenega Alojza Urana, so se verniki in tudi duhovščina lahko upravičeno počutili kot Cerkev brez glave. Zato so tembolj pozorni, kdo bosta naslednika zaradi gospodarskega zloma mariborske nadškofije lani umaknjenih Marjana Turnška in Antona Stresa. Imenovanji je pričakovati še pred veliko nočjo, saj naj bi nuncij Juliusz Janusz seznam kandidatov že posredoval papežu Frančišku.
Profesor teološke fakultete Igor Bahovec je za revijo Božje okolje o letošnjem, za slovensko Cerkev pričakovano najpomembnejšem dogodku med drugim povedal: »Želim, da bi bila voditelja, ki bi skupaj s sodelavci zmogla urediti notranje zadeve Cerkve. Pri tem bo verjetno ena ključnih nalog odločno zmanjšati moč tistih posameznikov in omrežij (lobijev), ki so privedli do sedanjega težavnega položaja.« Pot, ki jo ubira papež Frančišek, naj bi bila primerna tudi za slovensko Cerkev, zato upa, »da bosta nova nadškofa bolj cenila pomembnost osebnega izkustva in pričevanje, kot zaupala v moč institucij in (razumskih) naukov; da bosta odprta za kritičen dialog, predvsem pa za razločevanje«.
Pater k maši, kardinal v avdienco
Bralci verskega tednika Družina so v slavnostni božični številki izvedeli, da je v četrtek, 12. decembra, četrt pred dvanajsto, »papež Frančišek v zasebni avdienci v Apostolski palači sprejel kardinala Franca Rodeta«. Nova nadškofa sta bila v ospredju: »V daljšem pogovoru sta se kot dobra prijatelja dotaknila različnih vidikov sedanjega trenutka, najprej položaja Katoliške cerkve na Slovenskem po odstopu obeh nadškofov. Kardinal je svetemu očetu omenil potrtost slovenskih vernikov po tem dogodku, predvsem pa potrebo po čimprejšnjem imenovanju novih pastirjev, in to po normalnem kanonskem postopku, brez vmešavanja in pritiskov morebitnih interesnih skupin.«
Za kakšno vmešavanje in pritiske interesnih skupin naj bi šlo, je Družina, katere direktor je od leta 2009 kardinalov nečak Tone Rode, prepustila bralčevemu ugibanju.
O predhodnem sprejemu pri papežu, ki pa ga Družina sploh ni zabeležila, smo lahko kmalu, na silvestrovo, prebrali na spletni strani slovenskih jezuitov (reda, ki mu pripada tudi papež Frančišek). Sicer brez navedbe datuma dogodka, ki pa se je po naših virih zgodil 10. decembra. Tisti torek je sveti oče povabil k sebi patra Jožeta Robleka iz skupnosti sv. Jožefa na ljubljanskih Poljanah. Zatem, v četrtek, pa še Rodeta.
Izjemno doživetje, jutranje somaševanje s papežem v kapeli Doma sv. Marte, je na patra naredilo močan vtis: »Najprej njegov blag pogled, ko nas je pozdravil in uvedel v sveto mašo. Maševal je res zbrano in ponotranjeno. Božjo besedo je poslušal z zaprtimi očmi. Pridigal je tako preprosto in tako zavzeto in doživeto, kot da bi iz svojega srca jemal Božjo Besedo in jo polagal v moje srce. Zelo me je nagovoril njegov molk. Po končanem nagovoru se je usedel in je bil tiho in globoko zbrano molil dobrih pet minut. Tudi po obhajilu je kar dolgo tiho molil, ves potopljen v Kristusa. Po končani maši, ko smo se vrnili iz zakristije, je papež sedel med nas in smo skupaj z njim ostali še nekaj časa v molku. Gotovo pa je bilo zame nepopisno doživetje, ko sva se osebno srečala. Njegov obraz je žarel od veselja, ki je prešlo tudi name. Minila je vsaka negotovost. Bolj kot z besedami me je nagovoril s svojim čistim in globokim pogledom, s stiskom rok in blagoslovom, ko me je pokrižal na čelu. Od njega sem odhajal prenovljen in potrjen v tem, kar sem in kar delam v slovenski Cerkvi.«
Patrovo odgovorno poslanstvo
O tem, kaj ga je vodilo na pot, je pater dejal: »Sledil sem Božjemu Duhu. Gnala me je Jezusova ljubezen do njegove Cerkve v Sloveniji. Mi ni vseeno, kakšen duh jo vodi. Odgovoren sem zanjo že s tem, da sem kristjan, še toliko bolj ker sem v njeni službi kot duhovnik. Kar dobro jo poznam, ji služim že skoraj petdeset let. Gospod mi je dal dar, da spremljam tolike ljudi na duhovni poti. Ko sem poslušal te ljudi, sem vedno bolj spoznaval in me je Božji Duh notranje nagovarjal, da moram nekaj več narediti za slovensko Cerkev, da bo bolj Kristusova in evangeljska, da moram iti v Rim, h Kristusovemu namestniku na zemlji in mu poročati, kako je dejansko z nami. Veliko sem molil v ta namen in se pogovarjal in vedno bolj mi je Duh govoril, da ne smem in ne morem molčati. Vedel sem, da bo težka in odgovorna pot. Najprej sem šel k nunciju, potem pa naprej. In Bog mi je bil zelo milostljiv v Rimu.«
»Za slovensko Cerkev so res težki časi,« je za jezuitski spletni medij pritrdil pater Roblek in nadaljeval: »Pa vendar so to časi milosti. Bolj se zavedamo, kdo smo in komu pripadamo. Bolj čutimo potrebo po pristnem in resničnem krščanstvu, v katerem živi in deluje Jezus Kristus kot naš osvoboditelj, rešitelj in življenjska izpolnitev.«
Dan po zgornji objavi je bil Štefan Kržišnik v članku Zakaj je bilo potrebno poromati v Rim na laičnem družinskem spletnem portalu Iskreni.net za slovensko Cerkev konkreten: »Papež Frančišek je patra Robleka blagoslovil, mu dal vedeti, da je prejel pisma, ki mu jih je posredoval, ter ga spodbudil k iskreni drži v njegovih prizadevanjih. Duhovnik je imel priložnost izročiti papežu tudi dve osebni pismi, zadnji iz paketa pisem nekaterih duhovnikov, redovnic in laikov, ki jih je že predhodno posredoval v njegov osebni urad. Ob koncu srečanja se je Frančišek duhovniku še priporočil, naj moli zanj, tako kot se je celotni Cerkvi priporočil na dan izvolitve.«
Kržišnik je tudi zapisal: »Dan prej, v ponedeljek, 9. decembra, se je p. Jože Roblek srečal s kardinalom Marcom Ouelletom, Kanadčanom, ki vodi kongregacijo za škofe. V več kot enournem pogovoru mu je imel priložnost predstaviti svoj (in obenem ne samo svoj) pogled na stanje v slovenski Cerkvi ter videnje duhovnih silnic, ki so jo oblikovale v zadnjih dveh desetletjih.«
Kržišnik je še zapisal, da je novica o Roblekovi poti v Rim, ki je daleč od lobiranja oziroma iskanja nekih zasebnih interesov, med nekaterimi v slovenski Cerkvi, »ki ni ravno vešča odprtega dialoga«, povzročila precejšnje negodovanje in kritiko, »vendar cilj ne more biti mirno življenje uradnikov v kuriji, ampak da bosta Ljubljana in Maribor dobila dobra nadškofa, ki bosta kos izredno zahtevni situaciji«.
Castelló šef bančnih nadzornikov
Papež Frančišek naj bi nekdanjemu nunciju v Sloveniji Santosu Abrilu y Castellóju (med letoma 2000 in 2003 je kot nuncij služboval v Argentini) v kratkem zaupal vodenje kardinalske komisije, ki bo nadzirala delo vatikanske banke IOR.
Manj znamenj časti
Državno tajništvo Svetega sedeža je apostolskim nunciaturam poslalo nova pravila o podeljevanju častnih nazivov za duhovnike po škofijah. Te je papež Frančišek, ki ni naklonjen karieristični miselnosti med duhovniki niti osredotočanju na zunanja znamenja časti, občutno omejil. Častni naziv monsinjor bo lahko dodeljen le duhovnikom, starejšim od 65 let, ostaja pa v uporabi za pomembne službe, kot sta na primer škof ali generalni vikar škofije.
