Alenka Bratušek je napovedala, da namerava vlada z denarjem davkoplačevalcev ustanoviti državno gradbeno podjetje, ki bi prevzelo veliko gradbenih del v Sloveniji. Ta na prvi pogled javnosti všečna ideja pa dejansko razkriva, da premierka ne razume delovanja ekonomije. Naloga vlade in države ni ustanavljanje in upravljanje podjetij in bank.
Vlada bi morala ustvariti prijaznejše poslovno okolje za investiranje, ne pa prelivati davkoplačevalski denar v politično-ekonomsko izbrana podjetja. Z drugimi besedami, če želi pomagati gradbeništvu, mora omogočiti ustrezne razmere za gradnjo različnih infrastrukturnih projektov, tako da bodo podjetja lahko konkurirala za delo na javnem razpisu.
Popolnoma nesmiselno pa je, da ustanavlja državno gradbeno podjetje, ki bo z gradbenega trga s pomočjo politike izrinilo tista podjetja, ki so v tej dejavnosti sploh še preživela. Zaradi lastništva države bi bilo takšno podjetje tudi temu primerno politično-ekonomsko upravljano. Politika bi zaradi popolnega državnega lastništva imenovala svoj nadzorni svet in svojo upravo. Težko verjamem, da bi takšna politično izbrana uprava izbirala najugodnejše podizvajalce po ekonomskih kriterijih. Precej bolj verjetno se mi zdi, da bi se posli delili po klientelističnih principih in bi tako namesto tržnih prevladovale politične zakonitosti.
Če se še spomnite prepletenosti poslovanja nekaterih gradbincev z vplivnimi političnimi funkcionarji oziroma njihovimi družinskimi člani, se lahko utemeljeno vprašamo, kakšen je dejanski namen tovrstnih projektov. Treba je samo slediti pretekli poti denarja in gradbenega materiala največjih slovenskih gradbenih podjetij, kot je bil na primer Vegrad, v katerem so imeli državni skladi pomemben lastniški delež, da ugotovimo, kako nesmiselna je ta najnovejša ideja Bratuškove.
Ekonomska analiza premierkine izjave nas pripelje do sklepa, da želi vladajoča politika s tem projektom pridobiti še večji vpliv na obvladovanje denarnega toka pri velikih gradbenih projektih, ki se že izvajajo ali se šele bodo. Verjetnost korupcije in klientelizma sorazmerno narašča z naraščanjem vpliva politike na podjetja in projekte, ki se izvajajo. Njena ideja o ustanavljanju državnega podjetja z denarjem davkoplačevalcev, ob hkratnem dvigovanju davkov, je nesprejemljiv in nevaren politično-ekonomski eksperiment v kardeljanskem slogu šestdesetih let prejšnjega stoletja, od katerega bodo imeli korist samo botri iz ozadja.