Si ali nisi z nami?« ga je Jože Gregorčič - Gorenjc, poveljnik znamenitega Cankarjevega bataljona, postavil pred odločitev. »Si ali nisi z nami?« Na Pasji ravni, pri kmetu Koširju, je ravno potekala mobilizacija. Zaradi nemškega okupatorja, ki je že več dni razjarjeno tolkel po naših. Želel jih je uničiti, izbrisati z obličja zemlje. Konec decembra 1941 in prav v začetku januarja 1942 je divjala srdita vojna. Naši pa so bili nemočni, zato je Gorenjc zaukazal umik. »V Selško dolino, proti Dražgošam!«
Napetost je vse bolj naraščala. Z Loga in Visokega so prihajale še nove in nove okrepitve, bilo jih je za nekaj avtobusov. Zgoraj je vse bolj pritiskal mraz, tu je bil tudi okupator, ki je nekatere že na zbirališču prisilil, da so se poskrili v bunkerje – polne alkohola. Nekaj jih je že prav na startu omagalo, tudi padlo, slava jim. Ivanka Dolenc in Matjaž Peternelj sta razvrščala tiste, ki smo bili prvič na tem pohodu, Marta Bašelj in Slavica Laznik sta sprejemali veterane.
Ob polnoči se je na dolgo pot tako podalo 609 novodobnih partizank in partizanov. Največ doslej. Najstarejši je bil 77-letni Franc Pohlin, najmlajšemu je bilo komaj 11. Namesto Gorenjca jih je tokrat nagovoril rekorder po številu pohodov Jože Stanonik. Prehodil jo je že 32-krat. Če ga ne bi tako bolel kolk, bi se ga zanesljivo udeležil. Legenda pravi, da so partizani to pot prehodili v sibirskih razmerah: bilo je 30 stopinj pod ničlo, marš pa je oteževal še visok sneg. Med složno hojo v gosjem redu – kolona je bila dolga do dva kilometra in pol, pohodniki smo morali imeti naglavne lučke – se je zaslišal topot nadvse udobnih goreteks obuval, z obveznim vibram podplatom. Partizanske ikonografije je bilo le za vzorec, ideologije – pustimo zgodovinarja Repeta in vse tiste, ki se niso udeležili pohoda, so se pa proslave – ni bilo zaznati.
Hoja je dokazano izjemno zdravilo proti demenci, vsi smo se torej bojevali proti demenci, proti izgubi spomina, to je bila naša ideologija! Je pa bilo jasno, da je duh sodobnega časa iz partizana, vajenega vsega hudega, ustvaril sitega človeka, ki je puško zamenjal za udobje, uporništvo za prilagodljivost. Pragmatičnost. Pot je v takšnem slogu prek Polhovca in Sv. Petra pripeljala do vznožja, do Zminca, še v Poljanski dolini. Pravi partizan bi šel tu kot blisk mimo, toda časi so zdaj drugačni. Treba je vendar sesti, popiti in tudi kaj pojesti – ledeni čaj, energetska ploščica in požirek luštreka, če vas že zanima. Po ostrem vzponu do Breznice je organizator PD Škofja Loka točil čaj. Žarel je kres, ob prvih snežinkah je bilo naravnost romantično. Karavana je morala dalje, okupator je bil ves čas za petami. Krenili smo mimo Sv. Tomaža na Praprotno, ob levem bregu Selščice do Ševelj, nakar je sledil nov vzpon – do Zabrekev. Ta se je šele vlekel, noge so po sedmih urah hoje že pošteno pekle. Pregreta in upehana telesa so se še izdatneje potila v blagu iz flisa, noč se je poslavljala. Na tistem mestu, kakšni dve uri pred Dražgošami, jim je moral adrenalin hudo narasti, smo premišljevali. Mraz, sneg, hej, koliko je še do cilja, do končne zmage? »Ni več daleč!« je nekdo ob pol osmih zjutraj zatulil ob hlastnih požirkih čaja. Dražgoše so se vse bolj bližale.
Snežilo je. Kot 9. januarja 1942, ko se je začela legendarna dražgoška bitka. Ko so Nemci že zasedli dolino pod Dražgošami, ko so po partizanskih položajih tolkli tudi s topovi. Puf, puf, puf, je odmevalo. Dražgoške hiše in kozolci so že goreli, Nemci pa so še naprej udrihali po naših. Padlo je 41 Dražgošanov in 9 partizanov. Preostali so jo še pravi čas ucvrli na Jelovico in od daleč zrli v zavzete Dražgoše. Da, tako je bilo!
Veste, Poljanska vstaja je bila najbolj množična na Slovenskem, rodil se je nekakšen kosovski mit, mit o uporu, boju za domovino. Rodil se je mit o srčnosti partizanskih borcev. Da ne bo pomote: partizanski boj je bil tudi boj za spravo, za moj in tvoj nobel avto, partizanski boj je bil rapsodija, ki jo je treba znati slišati. In si ga ne prisvajati.
Vsi tisti, ki si ga ne prisvajamo, smo se torej udeležili že 34. pohoda. Doslej, vse od leta 1980, je bilo že 6860 pohodnikov. Na osvobojeno območje nas je to pot prišlo 536. Za domovino!
Za 6435 kalorij
Dvočlanska ekipa Slovenskih novic je razdaljo med Pasjo ravnjo in ciljem nočnega pohoda prehodila v desetih urah in dveh minutah. Ker pa nas je prevoz čakal še v štiri kilometre oddaljenem Rudnem, so morale naše utrujene noge še malce počakati na osvoboditev. Najboljši čas na progi smo sicer dosegli v zadnjem kilometru pred Breznico. Za 13. kilometer sva potrebovala le 10 minut in 21 sekund, hodila pa s povprečno hitrostjo 5,8 kilometra na uro. Gre sicer za del poti, ki poteka po hribu navzgor! Najdaljši kilometer je trajal skoraj 38 minut, kar je bila predvsem posledica zožanja poti, pravega prometnega zamaška. Še to: na pohodu smo skupno počivali uro in 55 minut. Avtorju vrstic, ki jih berete, je športni GPS-program pokazal, da je porabil 6435 kalorij!
