LJUBLJANA, BRUSELJ – Evropska komisija se je pred šestimi dnevi odzvala na prijavo iz Slovenije, češ da slovenska vlada ignorira (krši) zavezujočo direktivo glede ocenjevanja in upravljanja okoljskega hrupa, da med drugim še vedno nimamo niti Operativnega programa varstva pred hrupom, ki ga povzroča promet po pomembnih železniških progah in pomembnih cestah. Točno, iz Bruslja so se odzvali razmeroma hitro, saj jim je bila prijava poslana oktobra letos, natančneje 6. oktobra letos. In? Evropska komisija je potrdila, da je sprožila (začela) ustrezni postopek proti naši državi. Tokrat zaradi neevropskih razmer na področju hrupa.
Varuhinja za vse to ve
Inšpektorat za promet, energetiko in prostor, inšpektorat za okolje in naravo ter celo varuhinja človekovih pravic so že konec septembra prejeli prijavo zaradi stalne prekoračitve hrupne obremenjenosti v okolju, ki poleg počutja (že) ogroža tudi zdravje prebivalcev Bleiweisove ceste in Veselove ulice v našem glavnem mestu. Prijavo je podalo slovensko predstavništvo mednarodne organizacije za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), ki je znano po takšnih okoljevarstvenih akcijah, vendar jo je, prvič, šele na podlagi pritožb ogorčenih občanov in, drugič, tudi na podlagi zelo jasnih ugotovitev tako imenovane ekološke patrulje, ki je območje, kjer naj bi se dogajala stalna prekoračitev hrupne obremenjenosti, obiskala 26. septembra. Kaj pa je ugotovila ekološka patrulja? Da je stanje v tamkajšnjem bivalnem okolju zares nevzdržno zaradi sočasne emisije hrupa iz dveh virov: hrupa, ki ga povzročata železniški in še cestni promet in ki postane še dodatno moteč v poletnem času, ko stanovalci ne morejo odpirati oken ter se tako rekoč ne morejo zadrževati ne na vrtovih, če jih imajo, ne na balkonih.
Da ne bo pomote, ne gre samo za del Ljubljane ali le za Ljubljančane. Gre za precej več, konec koncev za stare (!) grehe naše ljube države. Kako stare? Slovenija kot država članica EU namreč še vedno ni izpolnila obveznosti, ki bi jih nujno morala zaradi evropske direktive, saj ni izdelala akcijskih načrtov za Mestno občino Ljubljana in Mestno občino Maribor niti za nekatere pomembne državne ceste in pomembne železniške proge.
Niti po 14 letih
Tako je ministrstvo za okolje in prostor (MOP), ki ga vodi ministrica Irena Majcen, od Evropske komisije prejelo zaušnico (opomin) zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi s hrupom v okolju. MOP, ki je sicer že lani začel pripravljati strokovne podlage za akcijska načrta za največji mestni občini, naj bi Evropski komisiji celovito odgovoril najpozneje do 30. novembra. No, pa saj je MOP lani začel pripravljati strokovne podlage, bo kdo najbrž ugovarjal. Je, ja, vendar pa sta Evropski parlament in Svet EU direktivo potrdila že pred 14 leti, junija 2002, države članice EU pa naj bi jo povzele v svoji zakonodaji najpozneje do leta 2008. Pred 14 leti!
Med žrtvami hrupa so tudi vrtci Mimo stanovanjskih stavb na oziroma ob Bleiweisovi in Veselovi vsak teden v povprečju pelje kar 840 vlakov (ob posameznih dnevih v povprečju tudi do 120 na dan. V bližini sta tudi postajališče Tivoli in ovinek proge, kjer vlaki pogosto zavirajo, saj drugače ne gre. Bleiweisova cesta ter gost in hiter promet (ne samo promet osebnih vozil, tudi promet težkih tovornih vozil) po njej poleg tega v skrajnem delu potekata komaj 60 centimetrov od nekaterih stavb. Cestni promet se je tam prav tako povečal »v imenu zelene evropske prestolnice« (po zaprtju Slovenske ceste in omejitve prometa mimo Bavarskega dvora). Politiki in birokrati, predstavniki državnih ustanov pa so po lepi slovenski navadi ob vsem tem zamižali na obe očesi, kljub temu da sta v neposredni bližini (na Prešernovi in še na Erjavčevi cesti) dve enoti vrtca dr. Franceta Prešerna, kjer so meritve hrupa tudi že pokazale, da gre za izrazito preseganje njegove še dopustne ravni. |
Skratka, da se protihrupne ograje pri nas včasih gradijo celo tam, kjer niti niso nujno potrebne, s(m)o slovenski mediji večkrat opozarjali. Da so nekateri posegi v okolje oziroma v prostor, ki se jih država loteva celo pod pretvezo, da bo z njimi na mah omejila tudi hrup, pretirani in nepremišljeni, da oblastniki, še drugače povedano, nenavadno pogosto pozabljajo na posledice, ki jih bodo občutili prebivalci, če bodo, na primer, protihrupne ograje stale preblizu stanovanjskim hišam, so prav tako opozarjali občani te ali one občine ali krajani te ali one krajevne skupnosti itn. Točno, tu pa tam se je kdo tudi že javno in glasno vprašal, zakaj protihrupne ograje postavljajo celo tam, kjer sploh ni hiš, torej ni niti v njih živečih prebivalcev. Vendar pa, jasno, pri omejevanju hrupa v okolju ne gre samo za hrup, ki nastaja zaradi takšnega ali drugačnega prometa, niti zgolj za ograje, s katerimi bi širjenje hrupa lahko preprečevali. Problematika hrupa je precej bolj kompleksna. Je pa tudi nekakšno kislo jabolko, toda politika bo slej ali prej le morala vanj ugrizniti.
Ves čas si pač ne bo mogoče le zatiskati oči, ušes in nosov pred učinki hrupa in spremljajočih emisij, denimo izpušnih plinov in smradu, na fizično in mentalno zdravje prebivalstva, pred posledičnimi motnjami v komuniciranju, motnjo spanja ipd. Če vseh drugih potencialno škodljivih somatskih in psihičnih primarnih, sekundarnih in terciarnih posledic za zdravje niti ne omenimo.
