Zasavski rudarji so kljub rekordni proizvodnji živeli v skrajno težkih razmerah. »Ni bilo za jesti ne za piti,« so priznavali celo nekateri partijski sekretarji. Da grozijo s stavko, sta Lidija Šentjurc in Miha Marinko v Beogradu povedala šele tik pred zdajci. Nista prebolela, da so se postavili po robu prav njuni zasavski rojaki. Ki so potem 13. januarja 1958 uprizorili – prvi štrajk v novi Jugoslaviji!
Ta je pomenil popoln poraz za tiste, ki jih je Milovan Đilas že leta 1954 prikazal kot ločeno kasto, ki živi povsem zase, ki imajo vile, se prevažajo z državnimi avtomobili... Đilasovih besed marsikdo ni mogel požreti, tudi Svetozar Vukmanović Tempo ne. »Alo, bre, takole govoriti o nas, o edinem nosilcu revolucionarnih sprememb?!« se je hudoval v svojih memoarjih, a se, kako dvolično, nekaj dni pred stavko le ni hotel dobiti s trboveljskim delegatom Škrinjarjem. »Sem bil trikrat tam, pa nisem prišel do Tempa. Bil je zelo aroganten.«
Rudarji so svoje zahteve strnili v devet točk. Naj omenimo prvo, ki pravi, »to ni štrajk, ampak demonstracija proti birokraciji in gospodarskemu sistemu«, in zadnjo, »želimo plačo«! Čeprav so se komunisti na vse pretege zavzemali za vladavino delovnega ljudstva, je bil ta dogodek vseeno kaplja čez rob. V Slovenijo so zato takoj poslali Kardelja in Rankovića.
Marinku je uspelo rudarje sicer že drugi dan zvabiti iz rovov, češ da bodo prejeli dobiček. Povzpel se je na oder in spregovoril 5000 rudarjem. Ko pa je začel ideološko mečkati, da bo denarja le za pol plače, so rudarji ponoreli, mu najprej prevrnili avto in mu vzeli še besedo. Saj je Franc Zupančič, ki je delal na zunanjem obratu, vzel sekiro in presekal kabel! Razgrajale so tudi njihove žene in ga pregnale z besnim vpitjem: »Ti nam boš govoril, ti, ki si nam med vojno kokoši kradel!«
Žal pa je prav Marinkova nesposobnost v igro poslala – Matijo Mačka. Ta je dal policistom jasen ukaz, naj nemudoma zatrejo vsak fizični napad! Direktorju rudnika je še sporočil: »Če se rudarji ne bodo unesli, je na Trojanah že pripravljena vojska!« Najbrž že slutite, da je bilo s stavko pri priči konec. Sicer pa je slišati, da je niso zatrle le grožnje, priprtja, izključitve iz partije in premeščanja. V tednu, ko se je Evropa poklonila vsem žrtvam totalitarnih režimov, se zato spomnimo še naših rudarjev.
