Če imamo neki predmet in ga zakopljemo za stotine let, bo postal starina in dragocen, nam je pojasnila tovarišica v srednji šoli. Pri bralni znački smo naleteli na modrost Čas je denar in nihče ni vedel, kaj to pomeni. Že sam koncept časa nas je preganjal in vznemirjal. Takrat smo že vsi učenci vedeli, da bomo umrli, zato je bil čas zelo občutljiva tema. Po eni strani je tekel prepočasi, da bi zrasli in imeli kosmate pazduhe, istočasno pa so počitnice minile, kot bi trenil. Tudi z učiteljicami na srednji šoli smo se pogovarjali o času, še posebno pri filozofiji, in seveda z vrstniki, predvsem o tem, kako dolgo si zdržal. Je pa res, da je tudi na gimnaziji čas tekel po polžje, polnoletnost pa kar ni hotela priti.
Ekvinokcij smo doživeli šele na faksu, ko smo želeli, da bi tako ostalo za vedno. Takrat je čas tekel s pravo hitrostjo, razdajal se je in tudi poskrbel, da smo pohiteli. Zdaj čedalje hitreje brzi in mimo nas švigajo table za naselja: Poroka, Prvi Otrok, Povišan Holesterol, Drugi Otrok, Pleša, Mrtvi Dedek, Križišče itd. Ni videti, da bi se čas oziral na nas, brezčutno melje vse pred seboj in nihče se mu ne drzne postaviti po robu. No, skoraj nihče. Neustrašni poveljnik mesteca ob Dravi mu je napovedal vojno in odločno so v nebo kriknili stolpi, ki srkajo čas in upočasnjujejo okolico. Svet je skoraj obstal, pot do službe se je podaljšala, otroci zamujajo v glasbeno šolo in začetki nogometne tekme postajajo neulovljivi. In, glej ga, zlomka, čas je dejansko denar! Očitno lahko že iz nekaj sekund razlike zaslužiš toliko denarja, da se iskre krešejo.
Stolpi čudežno srkajo čas in ga pretapljajo v novce, ljudstvo, ki je vajeno brzeti, pa se punta. Ne grabijo za vile, temveč za kangle z gorivom in pošiljajo dimne znake, ki napovedujejo strmoglavljenje vladarja. Hvaležnost potiska svojo zaskrbljeno glavo v pesek. »To pa ne!« se huduje množica. Hujskači prigovarjajo, da je nekje pač treba potegniti črto. »Gre za način!« dodaja zbor. Vladar je začel panično deliti odpustke in pleča prepuščati biču krivice, vendar mu ni uspelo ublažiti besa podanikov. Ta je preglasil tudi glasove tistih, ki so na cestišču izgubili svoje zdravje, svoje ljube in znance. Ti znajo povedati, da je lahko pridobljena sekunda tudi ločnica med življenjem in smrtjo. Te sekunde so seveda neprecenljive, vendar ne premorejo motivacije za sodobni brzeči svet. To je prava nesreča.
