LJUBLJANA – Državni zbor je bil tik pred koncem rednega marčnega zasedanja primoran z dnevnega reda umakniti predvideno glasovanje o (dveh) novih nadzornikih Slovenskega državnega holdinga (SDH). Res je, oba kandidata, Franc Žmavc in Željko Puljić, sta tik pred zdajci umaknila soglasji k svoji kandidaturi oziroma, po domače rečeno, raje že kar preventivno odstopila. Parlamentarna mandatno-volilna komisija (MVK) je sicer državnemu zboru predlagala, naj imenuje zgolj Žmavca, ne pa tudi Puljića. A prav Puljić se je po umiku kandidature javno (v posebnem sporočilu za javnost) pridušal, da je politiki v Sloveniji pravzaprav vseeno, kako pomemben je rezultat nekega kadrovskega postopka, saj vsakič na kandidatih tako rada bije (vodi) bitke v izključno svojem interesu. Politika naj bi, kot je poudaril, zato tudi tokrat grobo zmlela strokovne kompetence obeh, Žmavca in Puljića, in tako dobila moko, kakršno je hotela: »To ni moja politika, je ne podpiram in jo zavračam.«
Pomenljivo: glede drugega, zdaj prav tako že nekdanjega kandidata za nadzornika SDH Franca Žmavca, tistega, ja, ki je sicer dobil zadostno podporo na seji MVK, so mediji pred že (skoraj pred enim mesecem) začeli opozarjati, kako je senat Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) že leta 2001, ko se je slednji potegoval za člana uprave neke družbe za upravljanje investicijskih skladov, ugotovil, da žal ni primeren za opravljanje funkcije, ki bi po svoji vsebini pomenila »izključno zakonito, skrbno in vestno upravljanje s tujim premoženjem«. Tudi v njegovem primeru bo, skratka, najbolje, da si vsak sam poskuša odgovoriti na vprašanje, ali je čisto zares v teh dneh (pri zapravljeni priložnosti, da bi dobili dva člana nadzornega sveta SDH) šlo spet samo za pregovorno neodgovornost politike, ki menda zmelje kandidate zato, da bi (ob)varovala svoje interese. Ne smemo pozabiti, da se je šlamastika pokazala že kar takoj, že pri podpisovanju Puljićevega in Žmavčevega soglasja k njuni kandidaturi. Zagodel naj bi jima jo resda tako imenovani administrativni škrat – ste mar mislili, da imamo v Sloveniji samo tiskarskega? –, saj sta se človeka, ki bi si upala nadzirati upravljanje 12 milijard premoženja Republike Slovenije, po pomoti podpisala pod soglasje za kandidata za člana uprave SDH, ne pa za njegov nadzorni svet.
Pahorju gre bolje od rok
Toda čemu bi si zatiskali oči ali, kot temu pravimo, po nojevsko potiskali glave le še globlje v pesek? Dejstvo je, da je v zadnjih dneh posta(ja)lo vse bolj jasno, da kandidata iz različnih razlogov nimata več niti podpore vladne koalicije. Še nekaj smo se namreč sočasno lahko prepričali: da se v Sloveniji vsa politika (vladna in opozicijska, vladna z opozicijsko) laže uskladi celo o imenih izvoljivih ustavnih sodnikov, kar sicer velja za skoraj nemogočo misijo, kot pa se lahko znotraj vladne koalicije o kandidatih, ki jih lahko poslanci vladnih strank domnevno kadar koli lahko imenujejo, ker v dvorani državnega lahko preprosto preglasujejo opozicijo. V redu, ne glede na to, ali je to komu bolj ali manj všeč, je vendarle treba priznati, da gre predsedniku države Borutu Pahorju precej bolje od rok vodenje usklajevanja o kadrovskih vprašanjih, denimo tistih o novih ustavnih sodnikih, kot koalicijskim kadrovskim »strategom«.
Osvežimo si nekoliko spomin: Puljić je sicer kot kandidat za nadzornika SDH še pred desetimi dnevi (po pogovoru s poslanci Cerarjevega SMC in Židanovega SD) dejal, da ima občutek, da je sogovornike prepričal s svojimi odgovori in argumenti. Kljub temu da je pravosodni minister mag. Goran Klemenčič priznal, da je že leta 2012, še kot predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, odkril, da je uprava Telekoma Slovenije, ko je bil Puljić njen član, v nekaterih primerih ravnala koruptivno. No, vodja poslanske skupine Cerarjevega SMC dr. Simona Kustec Lipicer je bila kljub temu kar dolgo optimistična in je še kar zatrjevala, da sta Žmavc in Puljić, ko sta obiskala tri koalicijske poslanske skupine, menda uspešno »demantirala veliko večino očitkov« na njun račun. Pa sta jih res tako uspešno? Smola, SMC se je potem le strinjal s predlogom opozicijskega SDS, da bo bržda bolje, če se bo na seji MVK o podpori kandidatoma glasovalo ločeno, o vsakem posebej: pomagale niso niti ponavljajoče se prekinitve pred glasovanjem, nazadnje je večina članov komisije podprla samo kandidaturo Franca Žmavca. Kazalo je, da bi oba lahko na seji državnega zbora računala kvečjemu na glasove vseh poslancev Erjavčevega Desusa. Ker poslanci največje vladne stranke le niso bili tako zelo enotni in ker so poslanci Židanovega SD tudi že začeli napovedovati, da takšnih kandidatov za nadzornika SDH žal ne bodo mogli podpreti. Točno, to je bil očitno začetek konca še enega zelo čudnega, nepremišljenega poskusa kadrovanja.
Čista kravata, popacani prsti
|
