LJUBLJANA – Glavno vprašanje teh dni je, kdo je skrivnostni Uroš Čufer, kandidat za finančnega ministra v novi vladi, ki jo bo vodila Alenka Bratušek. Omenjali naj bi ga tudi kot člana zaprtega in zelo vplivnega združenja mladih poslovnežev Yes, ki je bolj znano po srečevanju pri Miru Senici, partnerju nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal.
Ne sklepa kompromisov
Čufer je od leta 2004 direktor upravljavskega centra za finančno upravljanje NLB, bil je kandidat za člana uprave NLB v času, ko jo je vodil Božo Jašovič, in kandidat za nadzorni svet NLB. Nič od tega mu ni uspelo. Nekdanji sodelavci v banki so ga opisali kot pametnega, vendar konfliktnega. Pravijo, da mu manjka čustvene inteligence. Dejali so še, da nikoli ni sklepal kompromisov. Pri svojem delu se je večinoma sestajal z bonitetnimi hišami, izkušenj s posli pa naj ne bi imel, saj je vodil kontroling. Vodil je projekt zniževanja stroškov v banki in pri prestrukturiranju banke, ki ga je bilo treba poslati v Bruselj, še poročajo Finance.
Dogovor koalicije je včeraj zmanjšal pribitek na državne obveznice, težave pri iskanju finančnega ministra pa so bile za mednarodno skupnost in tuje vlagatelje slabo znamenje, saj bo prav to ministrstvo vodilo ključne projekte. Sašo Stanovnik iz Alte Invest pravi, da se bodo pribitki na obveznice gibali skladno z izjavami in dejanji novega ministra.
Skrivnostni posli v LHB
Čufer pa je interese NLB zastopal tudi v banki Landesbank Hessen-Thüringen (LHB), katere edina lastnica je danes NLB. Ustanovljena je bila leta 1974 z namenom pospeševanja poslov med tedanjo Zahodno Nemčijo in nekdanjo SFRJ. Poslovanja te banke so, kot smo že poročali, zavita v tančico skrivnosti, ena izmed glavnih skupnih točk z NLB pa so visoke izgube, ki so se nakopičile v Frankfurtu. Čufer je v zadnjem letnem poročilu naveden poleg člana uprave NLB Davida Benedeka, generalnega sekretarja NLB Sama Nunčiča in svetovalke Maje Polonce Kovačič.
»Obstaja nekaj teorij, zakaj je bila banka ustanovljena. Prva, uradna, govori o tem, da je omogočala poslovanje med Nemčijo in Slovenijo ter drugimi republikami nekdanje SFRJ, bolj zapletena pa, da se je v ozadju ustanovitve skrivala Udba, ki je banko potrebovala kot krinko za obveščevalne posle, hkrati pa naj bi banka tajni službi zagotavljala potrebne finančne vire. Tretja teorija govori o tem, da je leta 1974, ko je bila sprejeta nova jugoslovanska ustava, Slovenija izkoristila priložnost in dejstvo, da bodo lastnosti SFRJ bolj poudarjeno federativne. Frankfurtska banka LHB naj bi bila namenjena temu, da bi Slovenija svoje devize na skrivaj umikala na varno. S to teorijo je povezana še zadnja interpretacija: LHB ni bila le mehanizem za umik denarja pred federacijo, ampak jo je staro omrežje ekonomske moči uporabilo za to, da so na varno pospravili kapital, ki je nastajal v Sloveniji, saj bi ga lahko po letu 1990 prevzela nova politična oblast. Ker je ljudi, ki bi natančno poznali poslovanje frankfurtske LHB, malo, in ker se še ni zgodilo, da bi kakšen poznavalec jasno in na dolgo in široko spregovoril o finančni instituciji, ki stoji v fizičnem osrčju evropskega bančnega prostora, bo še nekaj časa zavita v tančico skrivnosti. Teorija, da je LHB parkirišče stare ekonomske elite, bi bila prepričljivejša, če ne bi ob koncu 80. let prejšnjega stoletja pomembne službe v banki opravljal dr. France Arhar, pozneje guverner Banke Slovenija, ki ga niti ob veliki uporabi sile ne moremo uvrstiti v kadre prejšnjega režima,« je v članku Skrivnost ob reki Majni novembra lani zapisal Ali Žerdin. |
