Ko vam razkazujejo Kornate ali pa jih raziskujete v svoji režiji, ne morete mimo otočka Mana. Stvarjenje ga je postavilo na zunanjo stran otočja, na strani »velega morja«, kot so slikoviti Kurnatari, so ga izpodjedli valovi. Pečine se grozljivo dvigujejo do 70 metrov pod nebo in spuščajo v morje do globin, kjer potapljaču izgineva svetloba. Ta v ničemer ali pa v vsem poseben otok, samo kamen na kamnu, ki lahko preživi nekaj ovac, je dočakal noro belosvetske dneve, na njem so snemali film o grških ribičih s tedanjo mega zvezdo Mario Schell in tudi slavnim Cliffom Robertsonom v glavnih vlogah.
Za filmom, ki je stal veliko preveč dolarjev, ni prav nobenega sledu več, vsi so se ga takoj sramovali in čim hitreje pozabili, na otoku Mana pa so ostale ruševine kamnite vasice s cerkvico. Zgradili so jo veliko bolj stvarno, kot je to nekdaj v carski Rusiji počel Potemkin. Samo zaradi filma zloženo kamenje je igralo grško vasico, v naselju je med snemanjem nekako bivala tudi filmska ekipa. Še danes vam pokažejo hišico, v kateri je Maria Schell živela z možem Horstom Hächlerjem, ki je bil režiser te nemško-ameriško-jugoslovanske koprodukcije, naš Branko Lustik pa pri 28 letih vodja snemanja. Večina turistov, ki si ogleda prepričljive ostanke tega nestvarnega naselja, pride in gre z vero, da so videli vsaj bizantinske, če že ne rimskih ali starogrških razvalin.
Dogajalo se je leta 1959, otok Mana je kot glavno prizorišče dogajanja in snemanja izbral režiser Hächler, zadeva se je v originalu menda imenovala Krivolovci, pri nas so film vrteli pod ne posebno dramatičnim naslovom Pobesnelo morje. Nekaj kadrov so posneli tudi na slapovih Krke, v Tribunju in Baru. Vsi so se čudili, zakaj filma o dveh družinah grških ribičev, ki sta se spopadli za ribe, plen, niso posneli v Grčiji. Saj ima otokov in ribičev, da boli glava. A morda je bila Juga bliže in koprodukcijsko bolj prijazna, pri nas so takrat pofilmali pol zgodovine starega Rima.
Glavni junaki te zgodbe pa niso že pozabljeni Maria Schell, Cliff Robertson, Cameron Mitchell, Peter Carsten in Fritz Tilmann, ampak kakšnih sto Kurnatarjev, lastnikov tega otočja, ki so živeli na prijaznejšem in manj krutem otoku Murterju. Bili so v dvojni vlogi, mojstri med njimi so najprej na otoku Mana, kamor so filmarji dali privleči generatorje, cisterne z vodo in vse drugo, kar naredi gradbišče, zgradili filmsko, skorajda resnično vas. Še posebno trdno jim je uspela cerkev, otočani so pobožni ljudje. Ko je bila grška vas nared, so se domačini lahko prelevili v igralce, statiste, ribiče in njihove svojce. Ni bilo težko, nastopale so cele družine in rodbine. Vmes sta bila Maria in Cliff malo zaljubljena, en dinamitar je izgubil filmsko življenje, uprizorili so brodolom, filmska nevihta se je bolj posrečila kot prava, sicer pa zmazek ni imel ne repa ne glave in tudi vmes ni bilo ničesar. Konec seveda srečen. Grdi so izgubili, dobri zmagali, čeprav v Grčiji in tudi na Kornatih skoraj nikoli ni tako.
Čudni ljudje iz velikega sveta
Resnična vsebina, ki je takrat nihče ni videl, kaj šele posnel, je bila drugačno, popolnoma nestvarno življenje domačinov. V njihovo mirno življenje, ki se je vrtelo med ribolovom, delom na polju in v vinogradu ter skrbjo za ovce, prepovedane koze in kakšnega osla, iznenada pridrvijo čudni ljudje iz velikega sveta. So lastniki in upravljavci stoterih še nikoli videnih reči in naprav, vedo vse in nič, naročijo vam, da za velik denar na najbolj nemogočem kraju zgradite vas, v kateri ne bo po nekaj dneh čudnega cirkusa nihče več živel, poleg tega pa vas povabijo, da v tej zabavi sodelujete. Za velik, neznanski, še nikoli videni denar.
Šjor Ive Šikić - Balara, ki je za magacin More pripovedoval zgodbo, kako je takrat pločevinka kokakole padla z neba in se kotalila po Kornatih, se spominja, da so statisti dobivali po tisoč dinarjev na dan. To so bile tri dnevnice za najbolj težaško delo v vsej Dalmaciji. Nihče ni mogel verjeti. Še Ive ne, čeprav je, postaven fant, zvezdniškega Cliffa, ki je najraje ždel v hišici ob obali, kot dvojnik nadomeščal v bolj dinamičnih, tveganih prizorih. Ive, to je kurnatarski pogled na pravico in krivico, še danes ne more pozabiti, da mu dvojništva niso nikoli posebej plačali. Čeprav so obljubili. Poudarek ni na plačilu, ampak na obljubi. Ni bila izvršena.
Še živi statisti iz Pobesnelega morja, od snemanja je preteklo 55 let, se dogodka spominjajo na poseben način. Je bilo lepo? Ja, »lipo je bilo«, ampak poanta je drugje in drugačna. Popolna nevera, še po pol stoletja ne morejo verjeti. Je bilo sploh res?
Ali kot se je utrgalo iz šjora Ive, po domače Balare, najboljšega in tudi edinega pesnika na arhipelagu Kornati: »Na Mano so nas vozili. S seboj si vzel marendo, vina je bilo tam poceni za kupit. Vzamem liter vina, pojem in popijem, ležem. Ko se zbudim, mi je pod krožnikom tisoč dinarjev. In nič nisem delal.«
Danes je vse drugače Na Kornatih v tretjem tisočletju kot turist nič ne delaš in vse plačaš. Otočje sestavlja več kot 150 otokov, otočkov in čeri, od tega jih je 89 umeščenih v nacionalni park, skupaj z okoliškim morjem, podmorjem in Telaščico, delom Dugega otoka. Največji otok Kornat je dolg 25 in širok do poltretji kilometer. Prepasan je z dobro vidnimi zidovi, ki označujejo lastništvo in kjer pasejo ovce. Že več kot tisoč let. Vstopnino pobirajo ne posebej krvoločni rangerji, če premoreš nekaj diplomatske in trgovske spretnosti in ne želiš potrdila, je popust. Ni prav, a zakaj ne bi bilo tako kot v Grčiji. Drago Skračić, lastnik otoka Mana, ki ne dela za državo, ampak zase, je bolj dosleden. Turistom, ki se privlečejo na vrh do vasice filma Pobesnelo morje, zaračuna ogled. A je prijazen, če menite, da ste videli rimske ruševine, pokima, za turške, prerokovi fantje so se nekoč precej vozili po teh krajih, pa tudi. |
