Kamniški kostanjar jezen na Italijane

Hišico postavi najprej. V stičišču kamniškega Samčevega predora in Šutne ter Kolodvorske ulice. »Tu sem kot nekakšen informativni biro,« pravi Džafer Telo. Ko se približuje novo leto, jo podre in pospravi ter se vrne domov. Nekoč sem mu poočital, da decembra izgine kot kafra, kot pravimo. Brez pozdrava, brez slovesa, brez stiska rok. Pa saj ne gre za to, da bi se poslavljali kar tako. Ta pozdrav naj bi bila nekakšna vnaprejšnja dobrodošlica, a zdi se, da mu je hudo, ko se poslavlja od Kamnika. Nekam otožen se mi zdi, ko se greje ob prazni pečici, kosu nekdanjega soda.

Tudi letos je prišel. Že nekaj časa ima posebno pečico za peko koruze. Ko je pečena, jo še vročo zavije v aluminijasto folijo. Po pečeni koruzi, ki so jo s slastjo grizljali obiskovalci dogodkov kamniškega festivala Kamfest, nastopi sezona kostanja.

Za svojo zeleno hišico lepo skrbi. Kamniški slikar Dušan Sterle mu je pred leti naslikal lepo podobo kostanjev in jo vedno, ko pred hišico postavi pečico, obesi pod cenikom. »Lepo se mi zdi, da je tako okrašena,« pove.

Njegov delovni dan se začne že zgodaj, ko se loti rezanja kostanja. »Rutinsko delo je to, a zelo natančno,« razlaga. »Potem zakurim v pečici in pazim, da se ne segreje preveč. Ravno prav mora biti vroča, da se kostanj enakomerno speče in zapeče. Vmes iz papirja delam vrečke za malo in veliko merico.«

Povprašam, kakšen je recept za dobro pečen kostanj. »Z ljubeznijo ga pečem,« odgovori kratko in jedrnato. Razlaga, kako je včasih po kamniških gozdovih nabiral kostanj, da je več zaslužil in prihranil denar za domače v Tuzli. Zadnja leta ga kupuje, a je jezen na Italijane. Pravi, da prodajajo star kostanj, jeseni naj bi ga zakopali v zemljo in čez eno leto ponudili na trgu. »Zato je suh in prav nič okusen,« doda Džafer.

Lopatke kradejo

Nekoč mu je eden od stalnih kupcev prinesel kovinsko lopatko za mešanje kostanja. Potem so mu ponoči vdrli v njegov zeleni informativni biro in mu med drugim ukradli tudi tisti kos preluknjane okrogle pločevine z dolgim ročajem, s katerim je tako nežno mešal kostanj. Da je bil zares dobro pečen in okusen. »Oh, kako sem bil žalosten. Saj mi niso naredili nobene škode, to je bilo zgolj iz objestnosti.« Ko je njegov stalni odjemalec izvedel za Džaferjevo nesrečo, da je ostal brez obvezne kovinske lopatke za mešanje, mu je prinesel novo. Pravzaprav dve. Eno za peko in drugo za rezervo.

Pred leti je šel na strokovno ekskurzijo na Dunaj. »Kako sem bil radoveden, saj me je zanimala ponudba hrane, ki jo pečejo in ponujajo na dunajskih ulicah in trgih,« pojasni. »Tam sem spoznal nekaj kostanjarjev in med drugim slišal, da so nekoč Slovenci na veliko hodili na Dunaj in pekli kostanj. Tokrat so me navdušili tisti, ki pečejo krompir v žerjavici in še toplega zavijejo v aluminijasto folijo. A sem ostal kar pri pečeni koruzi in kostanju.«

Zdaj je na stični točki prehoda med Glavnim trgom in Šutno ter ozke ulice, ki vodi proti železniški postaji, spet zelena lesena hišica. Drugače Džafer Telo deluje doma, v Tuzli, kjer obdeluje zemljo in pomaga zidarjem. Tam, kjer so velika nahajališča kamene soli, mi je pripovedoval, kjer so jezera s slano vodo sredi Bosne. Tam je doma kamniški kostanjar, legenda, ki že štirinajst let zapored prihaja v Kamnik, na svojo točko, v svoj informativni biro z zeleno hišico in kosom nekdanjega soda, ki je postal pečica. In s kovinsko lopatko, s katero se tako nežno dotika prerezanih kostanjev. Pa še posodobil se je v tem času. Ima avto in mobilni telefon. »Drugačni časi so,« pravi.

Stisnem mu roko in reče: »Ljubim te, brat …« Stisk hrapave dlani je močan in ne pojenja. Brez besed si pogledava v oči. In odidem. On bo odšel konec decembra, spet brez pozdrava in brez slovesa …