Kamen spotike nad Prešernovo glavo

LJUBLJANA – Pred več kot 110 leti, torej 10. septembra 1905, se je na tedanjem Marijinem trgu tik ob Ljubljanici zbrala nepopisna množica ljudi. Prišli so od vsepovsod, da bi lahko spremljali slovesnost ob odkritju Prešernovega spomenika, ki ga je po dolgih zapletih ustvaril kipar Ivan Zajec. Srečnež se ni zavedal, kako težavnega dela se je lotil in v kakšne duševne stiske bo zabredel, kako bo poveličan in kako ga bodo trgali.

»Plemenita namera, da bi spomenik odkrili ob pesnikovi stoletnici rojstva, se ni uresničila,« pravi Janez Kajzer v knjigi S tramovi podprto mesto. »Natečaj za osnutek spomenika je bil objavljen šele leta 1899. Kipar Ivan Zajec je naročilo za izdelavo spomenika dobil šele 18. oktobra 1900.«

Glavni pobudnik za postavitev Prešernovega spomenika je bil pisatelj in pesnik Josip Stritar, ki je prvi pokazal na veličino dr. Franceta Prešerna. Po ponovnem izidu pesnikovih Poezij si je želel še drugačno, vidno priznanje velikemu pesniku. Želja se mu je začela izpolnjevati 7. maja 1898, ko je s pesnikom Simonom Gregorčičem v imenu odbora za postavitev spomenika Prešernu podpisal poziv za nabiranje denarnih prispevkov. Takrat še ni mogel slutiti, kakšen vihar se bo razplamtel okrog postavitve spomenika. Odbor za njegovo postavitev je vodil kar sam ljubljanski župan Ivan Hribar.

Prvi spomenik razrezali

Medtem ko je kipar Ivan Zajec, ki se mu je obetalo življenjsko delo, začel delati prve osnutke na Dunaju, se je Ljubljana pripravljala na veliki dogodek, na odkritje spomenika. Že pred odkritjem je Ivan Zajec napisal, da vse od začetka s svojim delom ni bil docela zadovoljen. Sodobniki so se na veliko vtikali v njegovo ustvarjanje, poklicani in nepoklicani. Poslušal je menda kar vse po vrsti. Pozneje je spoznal: »To pa je bila napaka, kajti še danes je živa resnica, ki jo je izrazil Prešeren v svojem sonetu o Apelu, da – le čevlje sodi naj kopitar. Vendar jaz te resnice takrat še nisem spoznal ter sem pod raznimi vplivi izvršil svoj prvi pomočni model.«

Prav ta približni osnutek kipa je nekdo fotografiral in sliko objavil v Österreichische Illustrierte Zeitung. Časnik je dospel v Ljubljano in tu povzročil mnogo hude krvi. Spomenik, že vlit v bron, so v livarni razrezali. Zajec je ubogal in se na novo lotil dela.

Odkritje spomenika je bilo pred durmi. Vabila so razposlali po vsem slovanskem svetu. Iz vseh naših večjih mest so organizirali posebne vlake. Ljubljana se je pripravljala na sijajno slovesnost. Časniki so čedalje več pisali o spomeniku in bližajoči se slavnosti. Odkritja se je udeležilo 20.000 ljudi. Prisluhnil mu je ves slovanski svet. Iz Rusije, s Češkega in od drugod so prihajale številne brzojavke.

Pred spomenikom, zakritim s platnom, so stali najrazličnejši odposlanci, predstavniki in društva, veliki pevski zbori. Izvedli so kantato Slava Prešernu, mogočno skladbo, ki so jo izvajali čvrsti šolani glasovi in napravili najgloblji vtis. Na slavnostni oder je stopil pisatelj Ivan Tavčar. Kronist poroča: »Pri zadnjih govornikovih besedah se je razstrlo platno in oblit od zlatih sončnih žarkov se je dvignil pred nami spomenik, ki so si ga naše duše tako želele! Naša srca so vriskala od veselja … V naših prsih se je godilo nekaj nepozabnega … Vsi smo se zavedali velikosti tega hipa in smo vedeli, da je to trenutek, ko se je naš narod poveličal kakor še nikoli. Donebesni klici: slava in živio in iz tisoč in tisoč grl se je glasila himna Hej Slovani!«

Za Tavčarjem so govorili še mnogi drugi, vrstili pa so se banketi, veselice in gostije. Udeleženci so dobili spominske kolajne. To je bil pravi ljudski praznik. Spomenik je bil odkrit, množica se je razšla. Nekateri so ga hvalili, drugim ni bil všeč. Pa saj je končno vseeno!

Z gnjusom obsojam

Nekemu časnikarju Slovenskega naroda pa žurnalistična žilica ni dala miru, da ne bi še enkrat stopil pred spomenik in morda na samem kraju izvedel še kaj zanimivega. Prisluhnil je pogovoru dveh peric, ki sta se jezili na podobo muze, in ena je izrazila upanje, da bo škof, ki da zna delati točo in dež, že znal narediti tako, da bo muzo strela vrgla v Ljubljanico.

»Naj je bil pogovor resničen ali izmišljen, pobožno upanje perice se je začelo izpolnjevati,« pravi Kajzer. »Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je poslal ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju pismo, v katerem je med drugim zapisal: »Kot poklican varuh krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spomenik odbral, še bolj pa obsojam, da ga je mestna občina ljubljanska sprejela in v varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip postavil ravno pred cerkev … V imenu vseh poštenih Ljubljančanov, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih gospodičen ljubljanskih, v imenu nedolžne mladine … prosim Vas, gospod župan, prosim občinski odbor, izvolite za sveto sramežljivost globoko razžaljiv kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim, spodobno oblečenim.«

Pismo je izzvalo pravi vihar. Po številnih razpravah pa duhovi še zdaleč niso bili pomirjeni. Strankarske strasti bi se lahko vsak hip znova razplamtele. Obe strani sta se bili pripravljeni zbadati še tedne in tedne …

Ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je vodil odbor za postavitev Prešernovega spomenika, v knjigi Moji spomini leta 1928 piše: »Nič za to, da so ljudje, ki vse bolje vedo in znajo, napadali mene, odbor in mojstra Zajca. Spomenik je tu. On dela čast narodu, ki ga je postavil; kaže zunanjemu svetu, kako da smo Slovenci kulturen narod, ki pozna hvaležnost do velikih svojih mož. Ta spomenik more pa z zadovoljstvom navdajati tudi mojstra Zajca zato, ker so se profesorji na dunajski akademiji oblikovalnih umetnosti izrekli o njem jako pohvalno. Ko bi bila Ljubljana čakala ljudi, ki vse bolje vedo in znajo, bi bržkone še danes ne imela Prešernovega spomenika.