LJUBLJANA – Vlada oziroma finančni minister dr. Uroš Čufer sta nas znova zadolžila: samo še za dve milijardi evrov. Z njima bo Slovenija poplačala dolg 1,5 milijarde evrov: na podlagi petletnih obveznic, ki so zapadle včeraj. Celo vsi tisti, ki veljajo za najostrejše kritike vlade premierke mag. Alenke Bratušek, v tako imenovanih off the record pogovorih priznavajo, da bi, če bi bili v tem hipu v koži ministra Čuferja, najbrž storili enako. Ker so obrestne mere na mednarodnem finančnem trgu razmeroma ugodne oziroma nizke. Kljub vsem še kako tehtnim pomislekom? Ja.
Je pa res, da je treba tudi najugodnejše kredite prej ali slej poplačati (vrniti). Se pa bodo ta bremena na ramena slovenskih davkoplačevalcev resda zrušila šele takrat, ko že dolgo ne bo več vlade premierke Bratuškove. Tokrat se je slovenska vlada odločila, da nas bo zadolžila v dveh ločenih tranšah: s 3,5- in še s sedemletno obveznico, obakrat za milijardo evrov. Skupno za dve milijardi. Najbolj noro pa je, da nas dežurni spin doktorji vsakič, ko se naša država dodatno zadolži (ko nas slovenska vlada dodatno zadolži), poskušajo piarovsko prepričati, da je povečani dolg dokaz, da smo uspešni. Ker? Ker smo menda lahko zadovoljni, da so nam v tujini še vedno pripravljeni ustrežljivo posojati denar. Ustrežljivo? Potem bi bili lahko veseli tudi tega, da je Statistični urad Republike Slovenije (Surs) napovedal, da bo dolg naše države že v kratkem znašal skoraj 81 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Ne, tega se žal res ne moremo veseliti. Ne smemo namreč pozabiti, da je Urad za makroekonomske odnose in razvoj (Umar) pred dobrima dvema tednoma poudaril, da se je z decembrskim prenosom slabih terjatev iz NLB in NKBM na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) obseg slabih terjatev v bančnem sistemu znižal zgolj na 8,2 milijarde evrov.
V redu, Banka Slovenija z guvernerjem dr. Boštjanom Jazbecem na čelu, ki, kot je znano, zelo tvorno sodeluje z ministrom Čuferjem (oziroma z vlado premierke Bratuškove), meni drugače oziroma je precej bolj optimistična. Dejstvo pa je, da je po mnenju Umarja prenos 3,2 milijarde evrov slabih terjatev iz NLB in NKBM na DUTB celotni obseg slabih posojil v bančnem sistemu znižal samo za 400 milijonov evrov. In če pozorno proučimo Umarjeve ugotovitve, ni težko izračunati, da se je po omenjenem prenosu slabih terjatev na DUTB znova začel povečevati obseg slabih posojil. No, celo Banka Slovenije ne more zanikati, v kakšnih razmerah smo.
Da ne bo pomote, seveda ni vedno niti nujno slabo, če se neka država premišljeno zadolžuje, vendar pa ima Slovenija že nekaj časa ničelno oziroma celo negativno gospodarsko rast, poleg tega pa zdajšnji vladi še ni uspelo ukreniti nič pametnega. Ji je pa uspelo v zadnjem letu našo državo zadolžiti še za osem milijard evrov. Odkar se je začela nedvomno zadušljiva finančno-gospodarska kriza, smo svojo državo zadolžili, no, ja, za dodatnih 17 milijard evrov. Kar prav tako ne bi bilo nujno slabo, če bi precejšen del tega denarja namenili za, na primer, nujno potrebno prestrukturiranje slovenskih podjetij. Kar pa se ni zgodilo. Vlada pa (še vedno) ni pripravila niti zakona o uveljavitvi zlatega fiskalnega pravila, ki so nam ga tako ponosno zapisali v ustavo, itn.
Nekaj pa morda le vemo: vsak državljan bo po novem obremenjen z več kot 14.000 evri državnega dolga. Vsak delovno aktivni Slovenec bo moral na letni ravni zagotoviti približno 1300 evrov samo za obresti za denar, ki si ga je v tujini izposodila naša država. Tudi če se ne bi odslej več zadolževali, bi morali vsako leto zagotoviti 1,1 milijarde evrov samo za plačilo obresti.
Zakaj Banke Celje ne rešuje NLB?
Tudi letos bo na primanjkljaj očitno najbolj vplivala dokapitalizacija bank, točno, predvsem Abanke in Banke Celje, za katere moramo davkoplačevalci zagotoviti 321 milijonov evrov. Letošnji primanjkljaj bo predvsem zaradi tega predvidoma znašal 4,2 odstotka BDP, brez dokapitalizacije teh dveh bank pa bi znašal le 3,2 odstotka BDP. Ker pri nas še kar politično rešujemo banke. Podobno nepremišljeno, kot se je koalicijska večina v parlamentu odločila, da moramo z nadzorovano likvidacijo zaščititi interese lastnikov in hazardnih (!) varčevalcev dveh nesistemskih, tajkunskih bank: Probanke in Factor banke. Toda vlada in Banka Slovenija še vedno nočeta razkriti podatkov, ki bi pokazali, ali je bilo res bolje, da sta se odločili za nadzorovano likvidacijo, ali pa bi bilo bolje, če bi obe pospremili v stečaj. In čemu bi sploh morali slovenski davkoplačevalci reševati Banko Celje. Zakaj je ne rešuje, če jo je že treba, kar državna NLB, ki jo na koncu koncev obvladuje? Mar ni (bilo) dovolj, da smo davkoplačevalci s svojimi prihranki (na)polnili luknjo v NLB? Mar ni v nadzornem svetu Banke Celje sedel tudi finančni minister dr. Uroš Čufer? O, seveda je.
