Kam je izginilo šest milijonov od pušk?

ŠENTJERNEJ, LJUBLJANA – Ta teden je Slovenska vojska (SV) znova izvedla dražbo starega orožja; puška, vojakova ljubica (kot pravi stari rek), postane nekega dne le še zastarelo železo z zbirateljsko vrednostjo. Tokrat so za dobrih 23.000 kosov orožja iztržili dva milijona evrov, med puškami pa so bile tudi tako imenovane singapurke SAR 80, ki jih je mlada Slovenija kupovala za suho zlato, zdaj pa jih je prodala za kolekcionarsko bagatelo. 
S puškami nimamo srečne roke, odkar smo opustili kalašnikovke, ki so bile v 20. stoletju tudi izvozni hit naše socialistične države in s katerimi so lažje puščali kri sovragu tudi na tujih celinah. Nato je prišel Nato in njegov kaliber streliva (5,56 mm), s katerim pa kalašnikovka (kaliber 7,65) ni bila več uporabna.

Menjava puške, to se je zgodilo pred devetimi leti, je že takrat vzbujala strokovne pomisleke: predavatelj na obramboslovni katedri Igor Kotnik je takrat svaril: »V SV so se z izborom in uvedbo nove jurišne puške F2000 očitno odločili, da ne bodo prisluhnili opozorilom o njenih pomanjkljivostih in napakah. Še več; če je kdo pri tovrstnem opozarjanju preveč glasen in vztrajen, ga je v fazi testiranja in ocenjevanja mogoče zamenjati ali pa se tovrstna strokovna mnenja preprosto ignorira.«

Vojska je takrat sprejela plastičen izdelek za nadomestek robustne kalašnikovke, nakup pa je bil – blago rečeno – nenavaden: po razpredelnicah ministrstva smo leta 2006 od belgijskega proizvajalca FN Herstal kupili 350 pušk za 393.000 evrov, v 2007. pa še 6150 flint za 6,9 milijona. A že takrat pa tudi danes je končni račun ministrstva drugačen: »Vrednost tripartitne pogodbe med Mors, FN Herstal in Arex, d. o. o., je znašala 13,002.717,35 evra brez DDV. Predmet pogodbe je bil nakup 6500 avtomatskih pušk ter opreme.« Kje in kam je torej izpuhtelo šest milijonov razlike?

Sodelovanje se splača

V posel je bilo vključeno podjetje Arex iz Šentjerneja na Dolenjskem, ki je izdelovalo tudi določene elemente orožja ter izvajalo program protidobav. Arex sicer ni le prodajalec orožja, ampak proizvaja tudi sestavne dele in strelivo, ob vojaški industriji pa dela še za avtomobilsko. Po osamosvojitvi je zrastel na temeljih propadle šentjernejske izpostave Iskre, Arexov direktor in večinski lastnik Ivan Kralj pa je svojčas slovel kot zadnji partijski sekretar v Iskri. Zgodbo o uspehu je soustvaril z novomeško družino Wachter: Kralj je 51-odstotni lastnik podjetja, Aleš Wachter (čigar družina se je pred orožarskimi posli ukvarjala z optiko) pa s sinovoma Luko in Blažem preostalega deleža podjetja, ki je po podatkih Supervizorja iz državne blagajne v 12 letih prejelo – reci in piši – 69 milijonov evrov!

Ivan Kralj rad prejme državni denar, nerad pa odgovarja na vprašanja novinarjev o denarju davkoplačevalcev, porabljenem za vojaške namene. Namesto pojasnila, kje je šest milijonov, smo dobili odgovor: »Odločili smo se, da ne bomo pripravili odgovorov na Vaša vprašanja,« je bil odrezav Kralj. Tako ni hotel odgovoriti na vprašanje o svojih povezavah z vrhom Slovenske vojske pred nabavo pušk F2000. Je pa poznanstvo s Kraljem v času posla zanikal visok državni funkcionar Igor Nered, ki danes službuje v kabinetu obrambnega ministra: »Kralja sem spoznal poslovno, ko sem bil leta 2007 imenovan na položaj generalnega direktorja Direktorata za logistiko na Ministrstvu za obrambo. Pred tem ga nisem poznal in niti se z njim nikoli nisem srečal.«

Nereda posamični viri povezujejo s Tonetom Anderličem in nekdanjim lobijem LDS, ki je leta obvladoval parlamentarni odbor za obrambo. Ministri, odbori in politiki pa v Sloveniji sodelujejo z Grozdom obrambne industrije Slovenije, kjer je predsednik nadzornega sveta – Ivan Kralj.

Plastik fantastik

Kralju, ki se je po donosnem podjetništvu lotil tudi lokalne politike in je nosilec liste, ki ima tri mandate v novomeškem občinskem svetu (enega zaseda nekdanji košarkar Matjaž Smodiš), ni bilo treba v svet z belgijsko puško F2000, naši vojaki pač. Ker novi puški niso zaupali, so imeli prvi kontingenti naših vojakov v Afganistanu s seboj za vsak primer kalašnikovke – da ne bodo neoboroženi, če jim v spopadu s talibani odpove plastik fantastik, kot nekateri imenujejo belgijsko polplastično puško.

Nekega dne bo morala SV znova zamenjati jurišno puško; vsaj takrat bomo lahko ugotovili, ali bomo lahko komu prodali naše presežke orožja, kot vojska poimenuje železnino; staro železo ima pač večjo ceno kot stara plastika.

Morda pa bo tudi v vojaških vrstah nekoč zavladalo bolj poslovno vedenje: namesto da vojska prodaja celotne lote orožja, bi s prodajo posamičnih kosov na zbirateljskem trgu lahko zaslužila več. Le v resnici bi se bilo treba ukvarjati s prodajo orožja, ne pa je prepuščati posrednikom, ki jo znajo unovčiti.