Po športnih dosežkih se menda uvrščamo med najboljše na svetu, kar naj bi potrdil legendarni alpinist, tudi sam nekdanji ekstremist, Južni Tirolec Reinhold Messner (nedavno je v Ljubljani odpiral razstavo čudovitih fotografij Dolomitov), ko je v eni od svojih knjig zapisal, da smo Slovenci najboljši alpinistični narod. Gotovo je imel v mislih tudi ekstremnega alpinista in plezalca Tomaža Humarja, ki je svojo norost in ljubezen obenem v Himalaji plačal z življenjem, tam je ostal za vedno.
Šel je na cesto
Prav Slovenske novice so že pred malo manj kot dvema desetletjema z medijsko podporo krepko pripomogle k prepoznavnosti dveh najbrž najbolj priljubljenih slovenskih ekstremnih športnikov, ultramaratonskega tekača Gorenjca Dušana Mravljeta in plavalca, Dolenjca Martina Strela. V njuno kategorijo spadata tudi ekstremni alpinist in smučar Davo Karničar, prav tako pa tudi ekstremni kolesar, žal pokojni Jure Robič, tudi njima so Novice krepko pomagale, kar je vsem posredno prineslo tudi debelejši kos pogače. Danes takih, kot so bili Dušan, Martin, Davo, Tomaž in Jure, ni več, vprašanje, ali sploh še kdaj bodo.
Leta 1991 je Mravlje, diplomirani inženir strojništva in tedaj eden vodilnih v medvoškem Donitu, namesto svojim podrejenim samemu sebi napisal odpoved. Čeprav tekaški naturščik, Kalamajc, ker je nenehno jedel ocvrte kalamare, so ga imenovali njegovi kranjski kolegi tekači s Francem Kaučičem - Kavko na čelu, se je odločil za cesto. Dobesedno, nepreklicno in s ciljem. Videl je cilj, vedel je, da bo do njega lahko prišel edino tako, da se bo s tekom ukvarjal profesionalno. Prvi večji uspeh je dosegel leta 1982 z zmago na teku Zagreb–Čazma, leta 1986 je zmagal na Maratonu treh src v Radencih. Leta 1986 je bil prvi na teku Sydney–Melbourne, najdaljšem etapnem supermaratonu na svetu, dolgem 1016 km, in Cagliari–Sasari, dolgem 254 km. Leta 1990 je zmagal na evropskem pokalu v teku na 24 ur, 1995, že so bile poleg Slovenske novice, je zmagal na 4800 km dolgi tekmi Transamerica s časom 22 dni in 18 ur. Skupno je dosegel več kot 60 zmag na ultramaratonih. Po trikrat je zasedel drugo mesto na tekmah Atene–Sparta, dolgi 245 km, pred njim je bil verjetno najboljši ultramaratonec vseh časov Grk iz Avstralije Yannis Kouros.
Dušan Mravlje bo prihodnje leto star 60 let, teče še vedno, tekmuje pa ne več. Ima hčer Nežo, ki ga je nekoč na cestah servisirala in mu kot diplomirana fizioterapevtka pomagala tudi drugače. Danes, prav tako kot oče tekaški naturščik, tudi ona teče in je ena najboljših slovenskih maratonk in ultramaratonk.
Veliki rečni mož
Precej drugačen model kot Mravlje je od njega leto mlajši Martin Strel, imenovan tudi Žabca, doma iz Trebnjega, plavalni ultramaratonec, čigar kariera se je začela pred nekaj desetletji v bajerju, velikem deset krat deset metrov, pri Mirni na Dolenjskem, menda sta plavala skupaj z Lojzetom Peterletom. Nekateri pri nas ga kujejo v zvezde (roko na srce, davno tega smo ga prvi prav pri Novicah), spet drugi ga imajo za vaškega posebneža, ki čofota in se vali po vodah, ki praviloma tečejo navzdol, in potem na veliko pripoveduje o onesnaženosti, nevarnih vrtincih, skalah, rečnih ladjah, elektrarniških zapornicah, vetru v obraz, kačah, aligatorjih, morskih psih in drugih vodnih pošastih, kot so komarji in nasploh žuželke.
Preplaval Misisipi
Med njegove najodmevnejše dosežke spada plavanje po celotnem toku največjih svetovnih rek. Leta 2002 je od izvira do izliva preplaval reko Misisipi in postavil absolutni dolžinski rekord v maratonskem plavanju. Ko je 2004. zamahoval po reki Jangce, je v 51 dneh preplaval 4003 kilometre in presegel rekord z Misisipija. Leta 2003 je bil nominiran za prestižno športno nagrado Laureus v kategoriji alternativna športna oseba leta, vendar je ostalo pri nominaciji. Doslej je bil štirikrat vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov. Leta 2009 je režiser John Maringouin o njem posnel dokumentarni film z naslovom Big River Man (Veliki rečni mož), v Ameriki spoznal gospo, ki ga trži in promovira, on pa zanjo skrbi drugače, in menda mu gre odlično, čeprav o novih plavalnih podvigih ni slišati.
Vseznalec
Vse skupaj mu je krepko stopilo v glavo, zato smo se pri Novicah že pred leti z njim razšli, čeprav okoli razlaga, da se on z nami nima kaj pogovarjati. Martin daje vtis, da se spozna na vse od vrhunskega športa do ekologije, zoologije, geografije in vrhunske politike, da o šovbiznisu ne govorimo. Plavanje je povzdignil v ekshibicijo. O sebi razmišlja drugače, kot o njem menijo nekateri, po njegovem nevoščljiveži in športni neuspešneži v naši deželi: predvsem se ima za športnika svetovnega formata in svetovljana, ki je že davno in v vseh pogledih presegel zakotno deželico na sončni strani Alp. »Ne morem pomagati, če od Slovencev po svetu razen mene nikogar ne poznajo. Celo nekdanjega predsednika Kučana ne. Slovenija bolj potrebuje mene kot jaz njo,« mi je dejal že leta 2005.
Mravlje ni tekel na pivo, kvečjemu na teran
Brez sponzorjev nikdar ni šlo, teh in mnogo bolj radodarnih kot danes je bilo v zlatih časih Dušana Mravljeta in Martina Strela bistveno več. Potencialni tajkuni pred desetletjem in pol, dvema še niso utegnili pokrasti podjetij in tovarn, ki so zdaj obubožani in životarijo, in so lahko različni strici, ki jim ni nad glavo kot damoklejev meč (nadzorni svet) visela odstranitev, imeli tudi kot direktorji državnih podjetij mnogo večja pooblastila, kot jih imajo predsedniki uprav danes.
Glavni sponzor Mravljeta je bila nekoč še kako močna Pivovarna Laško, ki ji je tedaj dihala za ovratnik prav tako močna pivovarna Union – danes sta združeni pod vodo in skupaj komaj dihata. Z vednostjo Toneta Turnška, nekoč velikega generala Laškega, je za Mravljetove podvige po materialni plati skrbel zlasti Jože Sadar, komercialni direktor pivovarjev. Če je bil Turnšek poglavar celjske rokometne družine, so bili Sadarjevi otroci košarkarji Zlatoroga in Dušan.
Kot bister mož, dovzeten za marketing in (samo)promocijo, samemu sebi najboljši menedžer, je Dušan hitro ugotovil, kaj od njega pričakujejo Laščani: nenehno in povsod mora razlagati, da brez laškega kozoroga kot pogonskega goriva ne more ne teči ne živeti, seveda pa tudi, da njegovo telo zavrača union, drugih brez- in alkoholnih napitkov pa prav tako ne mara. Resnica je bila povsem drugačna in le pri Novicah smo jo poznali: Mravlje je imel in ima še danes najrajši kraški teran Borisa Lisjaka pa tudi bela Štajerca Danila Steyerja mu gladko stečejo po grlu, pivo pa je od nekdaj pil le zaradi obveznosti do sponzorja.
Plava na cviček
Pozneje si je Martin Strel, ki je v marsičem kopiral Mravljeta, izmislil, da plava na cviček, zlasti brez Jarkovičevega da mu ni živeti, je trobil naokoli, čeprav je resnica, da ga je prenesel le kakšen deci ali dva na dan.
