ZNAN KIPAR
Kakšen nateg! Pobral denar, izdelka pa ni
Albin Planinc deset let po smrti še brez spomenika. Janez Pirnat naj bi pobral denar, a kipa ni dokončal.
Odpri galerijo
Kipar Pirnat med delom, ki ga ni dokončal. FOTO: Facebook
LJUBLJANA – Pogosto slišimo, da smo Slovenci narod posameznikov – in ta sklep se kar sam ponuja ob pregledu življenjske poti Albina Planinca (1944–2008), ki velja za enega naših najboljših šahistov vseh časov. Njegova življenjska pot je osupljiva; prihajal je iz Briš pri Zagorju, v tovarni koles Rog je delal za stružnico, s svojim knapovskim izvorom in proletarskim vsakdanjikom pa je kot anonimnež sodeloval na prvem Vidmarjevem memorialu leta 1969. V mladosti je sicer treniral šah, a dobil tudi triletno prepoved igranja, sodeloval je na vabilo organizatorjev.
Nadaljevanje se še desetletja zatem bere kot scenarij za ameriški film, ne pa socialistični realizem: Planinc je v času turnirja zjutraj hodil najprej v službo stružit kolesa, popoldne pa je hitel na turnir premagovat šahovske velemojstre! Legenda pravi, da so vodilni tovariši v tovarni šele po tednu turnirja ugotovili, da njihov proizvodni delavec Planinc (ponekod se pojavlja tudi verzija priimka Planinec, a pozneje ga je sam spremenil) vodi na turnirju. Dali so mu dopust in Planinc je na turnirju osvojil – prvo mesto!
Slovo mu je prvi izrekel režiser Jan Cvitkovič z dokumentarcem Damin gambit, leta 2010 pa se je nekaj naših ljubiteljev in igralcev šaha na iniciativo Mohra, Borisa Kutina, ŽŠK Maribor, Bernarda Nežmaha in drugih združilo v civilno pobudo okoli ideje, da si Planinc zasluži spomenik: »Bila je pobuda, da zbiramo denar za kip,« pravi Mohr. Potem ko so zbrali nad 5000 evrov od več kot sto darovalcev, so se za izdelavo znamenja dogovorili s kiparjem Janezom Pirnatom: »On je denar vzel od vseh darovalcev, kipa pa nismo dobili,« stanje ob deseti obletnici smrti našega genija belih in črnih polj opiše Mohr.
Pirnat je kip izdeloval v Šiparju nedaleč od Umaga, po naših podatkih pa se je iz Istre preselil v južno Dalmacijo na otok Hvar; razlog naj bi bila ljubezen, ki je umetnika (z letnico rojstva 1932) odvedla daleč od Planinčevega kipa. Odsihmal o kipu nekaj let ni več kaj dosti znanega. Na Šahovski zvezi Slovenije nam je sekretarka Nina Rob povedala: »Kip je menda v hrvaški Istri.« Za informacije smo poskušali priklicati umetnikovega sina, ki naj bi bival v Istri, a se na klice ni odzival. A šele po pogovoru z Mohrom smo izvedeli, da je kip – počen!
Mohr je namreč razkril, da so bili dogovorjeni za postavitev Planinčevega kipa v sklopu dni, posvečenih prezrtemu geniju: »V sklopu teh dni bi kip postavili v Zagorju, z gospodom Matjažem Švaganom smo že bili dogovorjeni, odrejen je bil prostor.« Zataknilo se je, ker kipa ni – in to že nekaj let, zato se je Mohr s kolegom odpeljal na Hrvaško, kjer ga je Pirnat klesal: »Kipar je bil nedosegljiv. Tam na posesti ležijo neki kipi, med njimi je tudi Planinčev, zlomljen na pol.«
Zgodba o Planincu je težka tudi po šahistovi smrti, a ob deseti obletnici se vendarle premika: šahovska zveza pripravlja turnir v počastitev našega velemojstra: »Organiziran naj bi bil turnir v poletnih mesecih, točen datum še ni določen,« navaja Robova. Tudi Mohr s somišljeniki pripravlja dogodek: »Na zasebno pobudo Evropske šahovske akademije pripravljamo decembra Planinčeve dneve, izdali bomo knjigo in organizirali velik spominski turnir.« Kaj bo s kipom, še ni popolnoma – če sploh – jasno. Morda pa njegovo trenutno dvodelno stanje dobro ponazarja duha človeka, ki je na šahovskem nebu zasijal kot zvezda, a je zmagala njegova druga stran duha, ki ga je povlekla navzdol. A na Planinca ne gre pozabiti, kot smo to že prepogosto storili s sinovi slovenske zemlje, ki so jih vsepovsod po svetu bolj cenili kakor na rodni grudi.
Kipar Pirnat med delom, ki ga ni dokončal. FOTO: Facebook
Nadaljevanje se še desetletja zatem bere kot scenarij za ameriški film, ne pa socialistični realizem: Planinc je v času turnirja zjutraj hodil najprej v službo stružit kolesa, popoldne pa je hitel na turnir premagovat šahovske velemojstre! Legenda pravi, da so vodilni tovariši v tovarni šele po tednu turnirja ugotovili, da njihov proizvodni delavec Planinc (ponekod se pojavlja tudi verzija priimka Planinec, a pozneje ga je sam spremenil) vodi na turnirju. Dali so mu dopust in Planinc je na turnirju osvojil – prvo mesto!
Planinc je igral na vse ali nič, bolezen ga je prikrajšala za dolgo kariero. FOTO: Svetozar Busič
Zažarel in izgorel
»Verjetno je bil vrhunec slovenskega šaha v zgodovini,« Planinca umesti šahist in publicist Dela George Mohr: »Imel je strmi vzpon, nato pa strmi padec. Ampak strmi vzpon je bil tako silovit, da se ga vsi spomnijo: svojčas je bil zvezdnik, v tujini še zdaj najprej vprašajo zanj.« Planinčevo kariero je v kakšnih petih letih po ljubljanskem turnirju načela dedna živčna bolezen, zadnji turnir je odigral 1979., nato pa popolnoma izginil: »Planinc je zapuščen in pozabljen živel v domu za ostarele.« Ob smrti ni bilo ne osmrtnice ne dostojnega pogreba.Spomenik je počen. FOTO: Georg Mohr
Slovenski meteorOb prvem mestu na Vidmarjevem memorialu in zmagi na turnirju IBM v Amsterdamu leta 1973 (ki po nekaterih navedbah velja za najmočnejši turnir, na katerem je zmagal kak naš igralec šaha) je bil Planinc v letih 1971–1976 uvrščen med sto najmočnejših šahistov. Potem ko ga je dodobra načela bolezen, je zbral deset let kariere, po kateri je za vekomaj poniknil. A pozabili ga niso nikoli, vsaj v šahovskem svetu: njegove partije so še danes dragocen uk študioznejšim šahistom. Srbski dnevnik Politika ga je leto pred njegovo smrtjo opisal kot nepredvidljivega napadalca, ki so ga prek Drime poimenovali kar – slovenski meteor!
Slovo mu je prvi izrekel režiser Jan Cvitkovič z dokumentarcem Damin gambit, leta 2010 pa se je nekaj naših ljubiteljev in igralcev šaha na iniciativo Mohra, Borisa Kutina, ŽŠK Maribor, Bernarda Nežmaha in drugih združilo v civilno pobudo okoli ideje, da si Planinc zasluži spomenik: »Bila je pobuda, da zbiramo denar za kip,« pravi Mohr. Potem ko so zbrali nad 5000 evrov od več kot sto darovalcev, so se za izdelavo znamenja dogovorili s kiparjem Janezom Pirnatom: »On je denar vzel od vseh darovalcev, kipa pa nismo dobili,« stanje ob deseti obletnici smrti našega genija belih in črnih polj opiše Mohr.
Pirnat je kip izdeloval v Šiparju nedaleč od Umaga, po naših podatkih pa se je iz Istre preselil v južno Dalmacijo na otok Hvar; razlog naj bi bila ljubezen, ki je umetnika (z letnico rojstva 1932) odvedla daleč od Planinčevega kipa. Odsihmal o kipu nekaj let ni več kaj dosti znanega. Na Šahovski zvezi Slovenije nam je sekretarka Nina Rob povedala: »Kip je menda v hrvaški Istri.« Za informacije smo poskušali priklicati umetnikovega sina, ki naj bi bival v Istri, a se na klice ni odzival. A šele po pogovoru z Mohrom smo izvedeli, da je kip – počen!
»Tam na posesti ležijo neki kipi, tudi Planinčev, ki je zlomljen na pol.
Kip žalostno propada. FOTO: Georg Mohr
Mohr je namreč razkril, da so bili dogovorjeni za postavitev Planinčevega kipa v sklopu dni, posvečenih prezrtemu geniju: »V sklopu teh dni bi kip postavili v Zagorju, z gospodom Matjažem Švaganom smo že bili dogovorjeni, odrejen je bil prostor.« Zataknilo se je, ker kipa ni – in to že nekaj let, zato se je Mohr s kolegom odpeljal na Hrvaško, kjer ga je Pirnat klesal: »Kipar je bil nedosegljiv. Tam na posesti ležijo neki kipi, med njimi je tudi Planinčev, zlomljen na pol.«
Prvo mesto je osvojil na slovitem turnirju IBM leta 1973. FOTO: Wikipedia Commons
10
let je minilo od Planinčeve smrti.
let je minilo od Planinčeve smrti.
Zgodba o Planincu je težka tudi po šahistovi smrti, a ob deseti obletnici se vendarle premika: šahovska zveza pripravlja turnir v počastitev našega velemojstra: »Organiziran naj bi bil turnir v poletnih mesecih, točen datum še ni določen,« navaja Robova. Tudi Mohr s somišljeniki pripravlja dogodek: »Na zasebno pobudo Evropske šahovske akademije pripravljamo decembra Planinčeve dneve, izdali bomo knjigo in organizirali velik spominski turnir.« Kaj bo s kipom, še ni popolnoma – če sploh – jasno. Morda pa njegovo trenutno dvodelno stanje dobro ponazarja duha človeka, ki je na šahovskem nebu zasijal kot zvezda, a je zmagala njegova druga stran duha, ki ga je povlekla navzdol. A na Planinca ne gre pozabiti, kot smo to že prepogosto storili s sinovi slovenske zemlje, ki so jih vsepovsod po svetu bolj cenili kakor na rodni grudi.
