»Petrček, pusti to pri miru. Ne, Petrček, ne smeš tega ... Neee, paaazi, paaadlo bo!« Raziskovalna vnema nekaterih otrok, naj gre za domače okolje, za obisk pri prijateljih, v trgovini ali kjer koli, je lahko resnično neustavljiva. Prav vse morajo prijeti, prebrskati, izvleči predal in iztresti vsebino, pritiskati na gumbe električnih aparatov ...
Ob tem ko se otrokova zdrava radovednost, ki odpira vrata do novega znanja in spoznanja, pri večini z odraščanjem nekako utiri, se pri nekaterih malčkih (okoli šest odstotkov) to ne zgodi. Otrok ne upošteva navodil, ne sledi pouku, moti sošolce, učitelje in vse v svoji okolici. Vse bolj zapleten v konflikte z okoljem in s seboj je v čedalje hujši stiski in nesrečen tudi sam. Otrok, najstnik in pozneje odrasel ima pečat, ki se skriva za ADHD (attention deficit hyperactivity disorder) in pomeni pomanjkanje pozornosti in hiperaktivnost. Motnja je pogostejša pri dečkih, pri deklicah jo običajno odkrijejo pozneje, ker se pojavi v milejši obliki.
ADHD so imeli tudi Albert Einstein, Isaac Newton, Leonardo da Vinci, Alexander Graham Bell, Thomas Edison, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Johann Wolfgang Goethe, Pablo Picasso, Napoleon, Thomas Alva Edison in druge znane osebnosti. V sodobnem času pa kronisti v povezavi s tem omenjajo kopico znanih ljudi iz sveta glasbe, filma in športa. |
Nekateri so vedno odstopali
O tem je pisal že škotski zdravnik Alexander Chrichton leta 1789, v leto 1863 sega opis dr. Heinricha Hoffmana o posebno nemirnih otrocih z vedenjskimi težavami, leta 1902 pa je britanski otroški zdravnik George Fredertic Still predaval o simptomih, kakršne danes označuje ADHD. Pri nas je opredelitev minimalne cerebralne disfunkcije v šestdesetih letih uvedla v prakso otroška psihiatrinja Anica Kos, ki je bila leta 1970 pobudnica za ustanovitev oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski pediatrični kliniki. V minulem stoletju so hiperaktivnost obravnavali iz najrazličnejših vidikov, jo povezovali s slabim starševstvom, prehrano oziroma možganskimi okvarami, v novejšem času pa se več ukvarjajo z genskimi raziskavami, preverjajo vplive sprožilcev v okolju.
Kaj (vse) botruje nastanku te motnje, še danes ni povsem jasno, prevladuje stališče, da ima ADHD biološko osnovo. Ta motnja namreč ni vedenjski problem, čeprav simptomi velikokrat predstavljajo prav problematično vedenje. Vendar te motnje ni možno odpraviti preprosto s tem, da bi se moral otrok ali odrasel le bolj potruditi, ali z odločnejšimi vzgojnimi prijemi. Možgani ljudi z ADHD preprosto delujejo drugače.
Dr. Edward M. Halloved je bil tudi sam mladostnik z ADHD, danes pa je psihiater, ki ima tri otroke, med katerimi ima najstarejša Lucy tudi ADHD, a je optimistična, pametna, polna življenja. Imel je boleče in naporno otroštvo v neurejeni družini, na srečo pa so se še pravočasno zavzeli zanj razumni ljudje, ki so mu dali čustveno oporo, razumevanje in ga usmerili na pravo pot. Zato se je lotil pisanja knjig o tem, kako vsakemu otroku in še zlasti tistim z ADHD omogočiti zdravo rast in razvoj, da bi lahko postali srečni odrasli. Dav Pilkey, ameriški avtor in ilustrator mladinske literature, ki je v zgodnjem otroštvu sovražil branje, se danes z mešanimi občutki spominja šolskih dni, saj je med sošolci veljal za zabavljača, med učitelji pa za neukrotljivega učenca, ki so ga pogosto nagnali iz razreda. Sčasoma se je na to kar navadil in bil celo zadovoljen, da se je medtem lahko posvetil ustvarjanju zabavnih stripov. |
Kopičenje težav v šoli
Danes bolj ozaveščeni starši pripovedujejo, kakšne zgode in nezgode imajo s svojimi hiperaktivnimi otroki in odraščajočimi najstniki. Ni nenavadno, da se neobičajna živahnost pokaže že pri dojenju. Otrok naredi le nekaj požirkov, toliko, da je potešen občutek lakote, potem pa se že od malega začne vrtenje z glavico in opletanje z vsemi štirimi. Nočnega počitka ni, nadaljuje se z nenehno obtolčenimi koleni, obisk prijateljev ali trgovine z »nevzgojenim« otrokom pa je prava mora, četudi očitki niso izrečeni na glas. Težave se začnejo kopičiti v šoli, in ni čudno, da so »hiperaktivni otroci« tako rekoč zaščitni znak za ADHD, čeprav ima ta simptom izražena približno polovica ljudi s to diagnozo.
Motnjo sta razumljivo in iz prve roke pojasnila nevropsihiater Michael O. Flanagan in Jeff Strong, ustanovitelj in direktor inštituta REI, ki raziskuje uporabo glasbe v medicini; iz prve roke zato, ker se s to motnjo ne ukvarjata samo v poklicnem, temveč tudi v vsakdanjem življenju, saj jo imata tudi sama.
Kaže se s pomanjkljivo in zlahka odvrnljivo pozornostjo, z impulzivnostjo in hiperaktivnostjo. Mladostnik ali odrasel se v prvem primeru težko na kaj osredotoči oziroma mu pozornost zlahka odtegnejo zunanji ali notranji dražljaji. Človek se ne more osredotočiti na pomembno; ima prazno glavo in na misel mu prihajajo povsem druge reči. Na nekatere stvari, ki ga res zanimajo, na primer modelarstvo, se lahko osredotoči, na domačo nalogo, branje knjige in drugo pa ne. Pri impulzivnosti in zaletavosti je zelo neprijetno skakanje v besedo, pomanjkanje občutka kdaj kaj kako povedati in ne kar brez premisleka nekaj blekniti. Hiperaktivni ne morejo nadzorovati lastnega gibanja in dlje mirovati. Težave se lahko prepletajo še z zaskrbljenostjo, zdolgočasenostjo, izgubo motivacije, slabo samopodobo, motnjami spanja, brezupom, tesnobo.
V Sloveniji je v zadnjih letih izšlo več priročnikov za starše in pedagoge v pomoč pri vzgoji, varstvu in šolanju otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo. Med njimi je publikacija Hiperaktiven, nemiren ali samo živahen otrok specialistke klinične psihologije Leonide Rotvejn Pajič, ki so jo izdali v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. V mariborskem Svetovalnem centru pa je Suzana Žunko Vogrinc uredila priročnik z naslovom Otroci s težavami na področju pozornosti s hiperaktivnostjo, v katerem so predstavljene možnosti, kako s takšnimi malčki vzpostaviti dober odnos in jim učinkovito pomagati. |
Leonida Rotvejn Pajič. Foto: Ljubo Vukelič |
Kako odkriti motnjo?
Mnogo simptomov pomanjkljive pozornosti ne izzveni. Odrasli sicer pogosto razvijejo strategije za spoprijemanje z njimi, vendar imajo zaradi te motnje še naprej kopico neprijetnosti in zmedo v organiziranju vsakodnevnega življenja, denarne težave, družinske probleme, pogosto menjajo službo in podobno. Ena najpomembnejših in najtežjih stvari za odrasle z ADHD je, kako najti pravi poklic in službo. Kadar se odločijo za lastno podjetništvo, večkrat zaidejo v težave, ker so nagnjeni k zavlačevanju, neorganiziranosti, impulzivnosti.
Odkrivanje in obravnavanje ADHD zahteva veliko znanja in tankočutnosti. Marsikatere starše skrbi, da strokovnjaki nekatere otroke prehitro zaznamujejo z diagnozo ADHD in predpišejo zdravila. Vsaka otroška živahnost še ni hiperaktivna motnja, različne raziskave pa kažejo, da veliko takih malčkov nima prave diagnoze in seveda niso ustrezno obravnavani. Strokovnjaki opažajo, da je mnogo hiperaktivnih otrok skoraj po pravilu zelo nadarjenih, vendar se nenehno zapletajo v težave ter sebi in drugim grenijo življenje.
Do zdravil so mnogi zelo zadržani, nekateri starši pa jih povsem odklanjajo. Strokovnjaki trdijo, da je to koristna dodatna podpora ob vseh drugih oblikah pomoči, saj se otrok lažje umiri in osredotoči, postopoma prevzema sprejemljive vzorce vedenja, občuti zadovoljstvo z rezultati. Zdravila, ki jih uporabljajo v pedopsihiatriji, so tudi najtemeljiteje raziskana.
