Daljne dežele tudi Slovencem od nekdaj vzbujajo radovednost. Ker je bilo druge celine pred stoletjem ali dvema mogoče obiskati le z ladjami, je takrat marsikaterega našega fanta zvedavost potegnila v mornarico. No, nekateri so bili res vpoklicani v cesarsko vojaško mornarico in našli so se takšni, ki so imeli še kak drug vzrok, da se odpravijo tako daleč od doma. Bili so navadni mornarji pa tudi oficirji, vsi pa so domov nosili zanimive spomine, nenavadne izkušnje, fotografije ter ne nazadnje predmete iz tega manj znanega sveta.
Pripovedovali so, kako so se vozili z rikšami, kako delajo svilo in porcelan, o gejšah, akupunkturi, kdo pa je pokazal tudi svojo tetovažo, ki si jo je dal tam narediti. O tem, kaj so videli in doživeli, so pripovedovali radovednim sorodnikom in znancem, nekateri so pisali dnevnike pa tudi za časopise in revije so bili tedaj zanimivi. Poleg katerega misijonarja in morda raziskovalca oziroma avanturista so bili med prvimi, ki so v domače okolje nekoliko bolj množično prinašali in širili vedenje o tujih krajih, ljudstvih in kulturah. V svojem času so bili zato med ljudmi znani tudi po tem, da morda razmišljajo in na svet gledajo malce drugače, predvsem bolj odprto.
Avstro-ogrske vojne ladje v vzhodni Aziji
»Še zlasti od sredine 19. stoletja so avstrijske vojne in trgovske ladje vse pogosteje plule prek oceanov. Na njih so kot častniki, podčastniki in mornarji služili tudi pomorščaki s slovenskega etničnega ozemlja. Pomorski muzej Sergej Mašera Piran je zbral precej njihovih osebnih zapuščin. Poleg različnih predmetov, ki so jih prinašali iz tega sveta, je na ogled nemalo pisnega in slikovnega gradiva, ki pripoveduje o njihovih srečanjih s tujimi deželami. Iz obdobja Avstro-Ogrske imamo še posebno veliko takega gradiva iz vzhodne Azije, kamor so na čezoceanskih potovanjih ladje avstro-ogrske vojne mornarice najpogosteje plule,« pravi Bogdana Marinac, avtorica zanimive razstave z naslovom Čez morje v nepoznani Daljni vzhod. V muzeju je na ogled do marca prihodnjega leta in velja si jo ogledati. Na njej lahko marsikdo izve kaj več tudi o naši s tem povezani pomorski dediščini in o katerem svojem morda že pozabljenem sorodniku. Trgovanje z drugimi kontinenti je sredi 19. stoletja tudi za Avstrijo postalo vse bolj zanimivo. Pri tem je odigrala pomembno vlogo njena vojaška mornarica. Glavno oporišče so po letu 1857 iz Benetk preselili v Pulj in pomorski promet je začel cveteti tudi zaradi sodobnejših jeklenih ladij na parni pogon ter železniških povezav s pristanišči. Bogdana Marinac o prvih avstro-ogrskih stikih z Daljnim vzhodom pravi: »Z znanstvenimi in diplomatskimi nameni pa tudi ob pogledovanju za surovinami ter novim trgi je vojna korveta Carolina med potovanjem okoli sveta leta 1820 prva priplula v vzhodno Azijo. Za njo je prav tako med plovbo okoli sveta Kitajsko obiskala fregata Novara, na kateri se je šolal pomorski kader. Tik pred odprtjem Sueškega prekopa sta leta 1868 v vzhodno Azijo skupaj odpluli korveta Erzherzog Fridrich in fregata Donav. To sta bili prvi avstro-ogrski vojni ladji, ki sta obiskali tudi Japonsko. Namen potovanj je bil med drugim sklenitev trgovskih sporazumov s Kitajsko, Japonsko in Siamom. V istem obdobju so odprli konzulate v Hongkongu in Šanghaju ter poslaništvo v Pekingu. Vse to je vplivalo na še pogostejša potovanja avstro-ogrskih vojnih ladij v vzhodno Azijo. Do razpada monarhije je bilo tam na 48 potovanjih skupaj 22 vojnih ladij.«
Koncesijska cona v Tianjinu
Na njih so poleg mladih mornarjev potovali znanstveniki biologi, antropologi, geografi, geologi, etnologi, kemiki in zdravniki, ki so s svojimi raziskavami prispevali k razvoju znanosti. Opravljali so meritve morja in obale ter izrisovali pomorske karte. Ladje so obenem promovirale državo in večale njen ugled. Nekaj odprav je imelo za nalogo iskanje zemljišč za premogovne postaje in pogodbena pristanišča ter izkoriščanje rud. »To za Avstrijo ni bilo kaj dosti koristno, je bila pa plovba tja pomembna za izobraževanje pomorskega kadra. Na ladjah so namreč gojenci podčastniških šol, pomorski aspiranti in kadeti opravljali praktični del šolanja. Med plovbo so spoznavali dela na ladji, v tujini pa so se udeleževali različnih sprejemov, ki so jih organizirala poslaništva. Tako so se učili še vedenja, primernega za častnika. Ker so se ladje v nekaterih pristaniščih zasidrale za teden, dva ali celo več, so lahko tudi navadni pomorščaki precej časa preživeli na kopnem. Častniki in kadeti so pogosteje hodili na različne organizirane sprejeme in izlete, se z vlakom vozili do bolj oddaljenih krajev in obiskovali lokale, ki so bili rezervirani za višje sloje. Mornarji in podčastniki so imeli za to manj možnosti in so se zadrževali v bližini pristanišč,« Marinčeva našteva nekaj od tega, kar so na teh odpravah lahko doživljali naši pomorščaki.
Predvsem v nemirni Kitajski so bile ladje tam, da bi v primeru ponovne delitve ogromne države monarhija dobila kak njen del. Kitajska je namreč takrat doživljala hudo gospodarsko in družbeno krizo. Po prvi in drugi opijski vojni sta jo Velika Britanija in Francija prisilili, da jim je odstopila Hongkong, zanje odprla več pristanišč in jim dala več drugih ugodnosti. Vpliv tujih sil se je povečal tudi po boksarski vstaji leta 1900. Usmerjena je bila proti tujcem in proti vladi. V borbi proti boksarjem se je združilo 7 imperialističnih sil (Velika Britanija, ZDA, Nemčija, Francija, Rusija, Japonska in Italija), ki se jim je pridružila še Avstro-Ogrska. Ravno takrat je bila v vzhodni Aziji ladja Zenta, pozneje so tja poslali še 5 vojnih ladij. Ker so posadke nekaterih sodelovale v borbi proti boksarjem, je Avstro-Ogrska po porazu Kitajske leta 1902 v zahvalo dobila majhno koncesijsko cono v Tianjinu. Tako so avstro-ogrske vojne ladje še pogosteje plule v vzhodno Azijo.
Zgodbe slovenskih mornarjev
Razstava v piranskem pomorskem muzeju osvetljuje precej zgodb slovenskih mornarjev s teh ladij. Na Novari, ki je bila za kroveto Carolino prva avstrijska vojna ladja na plovbi okoli sveta, je bil na primer v letih 1857–1859 ladijski strežnik Matija Kliner iz Radovljice. Z namenom znanstvenih raziskav je bil pobudnik tega potovanja tedanji poveljnik mornarice nadvojvoda Ferdinand Maximilian. Med 352-člansko posadko je bilo zato poleg kadetov in diplomatov še sedem znanstvenikov in slikar. Ladja se je ustavila v Hongkongu in Šanghaju, kjer je del posadke spoznal proizvodnjo porcelana, delavnice svile in pridelavo čaja ter kupil več predmetov. Matija je na primer kupil pahljačo, moške čevlje in kitajske domine. Slednje je leta 1894 podaril Deželnemu muzeju za Kranjsko v Ljubljani. Poleg njega je bilo med posadko še več Slovencev.
Anton Haus iz Tolmina je bil kapitan bojne ladje in pozneje veliki admiral ter celo poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice.
Ivan Rupnik iz Podkraja pri Ajdovščini je bil gojenec strojne podčastniške šole vojne mornarice v Šibeniku, pozneje pa narednik artilerijske stroke. S korveto Saida je leta 1898 odplul na njeno zadnjo plovbo okoli sveta. Na njej je bila 350-članska posadka, v kateri je skupaj s sošolci po koncu 3. letnika podčastniške šole opravljal praktični del šolanja. Na poti so dobili telegram, da morajo odpluti na Kitajsko. Dobili so nalogo, da na nekaj koncih ob kitajski obali opravijo meritve globine in naredijo izrise obale ter tako ugotovijo, kje bi lahko bila avstro-ogrska premogovna postaja in pogodbeno pristanišče. V Hongkongu si je Ivan s skupino prijateljev privoščil akupunkturo in vožnjo z rikšami. Po opravljenih meritvah je Saida odplula do ustja Modre reke in se ustavila v Wusongu pri Šanghaju. Pozneje se je še enkrat zasidrala v Hongkongu, nato pa odplula proti Pulju, kamor je prispela konec oktobra 1899.
Ogorčeni kapitan Haus
Med ladjami, ki so sodelovale v boju proti boksarjem, je bila najprej lahka križarka Zenta, pozneje pa še Kaiserin und Königin Maria Theresia, Kaiserin Elisabeth in Aspern. Po mirovnem sporazumu sta tja pripotovali še Donau in Leopard. Na Zenti je bil med letoma 1899 in 1901 v okoli 270-članski posadki pripadnik mornariškega odreda Matija Domjan iz Dokležovja pri Beltincih. Tam je služil vojaški rok in je bil z odredom poslan v Peking. Branili so avstro-ogrsko in druga veleposlaništva ter se z zavezniki upirali napadom veliko številnejših boksarjev ter kitajske vojske.
Na oklepni križarki Kaiserin und Königin Maria Theresia sta med letoma 1900 in 1902 plula Alojz Šušteršič iz Gornje vasi pri Ribnici in Anton Haus iz Tolmina. Šušteršič je bil poročnik bojne ladje in pozneje kontraadmiral, Haus pa kapitan bojne ladje in pozneje veliki admiral ter celo poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice. Leta 1901 je poveljeval avstro-ogrski vzhodnoazijski floti. Križarka je iz Pulja s 475-člansko posadko priplula na pomoč v boksarski vstaji avgusta 1900 in več članov njene posadke je sodelovalo v manjših vojaških akcijah. Zanimivo je, da je Haus, ki je na križarki zamenjal prejšnjega poveljnika, ugotovil, da je ladja natrpana s predmeti, ki so jih člani posadk naropali na Kitajskem. Nad takšnim ravnanjem je bil ogorčen.
Brez pravih bojev
En mesec za ladjo Kaiserin und Königin Maria Theresia sta v vzhodno Azijo odpluli ladji Aspern z 290-člansko posadko in Kaiserin Elisabeth s 425 možmi. Člani obeh posadk so sodelovali pri zavzetju trdnjave Peitang in v nekaterih drugih manjših vojaških akcijah, svoj odred pa sta poslali tudi v Peking, kjer je bil takrat že dosežen mir. Na ladji Aspern je v letih 1900–1902 služil častnik Fran Vilfan iz Trsta. Kot njegov oče in starejši brat se je tudi on izobraževal na pomorski vojni akademiji na Reki in je postal zastavnik, pozneje pa poročnik bojne ladje. Na Kitajskem so ga uvrstili v odred, ki bi moral sodelovati pri zavzetju trdnjave pri Qinhuangdau, vendar so jo Kitajci že pred to akcijo zapustili. Ko je izvedel, da ne bo sodeloval v vojaški akciji, je bil razočaran in na splošno se mu je zdelo, da se Avstro-Ogrska na Kitajskem ni dovolj izkazala.
Vojna korveta Carolina je med potovanjem okoli sveta 1820 prva priplula v vzhodno Azijo.
Viktor Kristan iz Šentvida pri Stični je bil intendantski častnik, pozneje mornariški komisar 3. reda, Martin Toplak iz Podvincev pri Ptuju pa nižji vodja krova. Med letoma 1907 in 1909 sta plula na torpedni križarki Leopard, ki je septembra 1907 z okoli 185-člansko posadko iz Pulja odplula v vzhodno Azijo. Tam je plula med kitajskimi, japonskimi in korejskimi pristanišči ter šla po Modri reki globoko v notranjost do Hankowa.
Kristan je iz pristanišč z vlakom potoval tudi v Peking, Tokio in številna druga mesta. Skupaj z nekaterimi častniki je bil na obisku pri podkralju v Wuhanu, na sprejemih pri različnih veleposlanikih in visokih uradnikih ter na izletih, ki so jih organizirala veleposlaništva. Veliko zanimivosti si je ogledal z radovednimi prijatelji. V Nagasakiju se je dal tetovirati, obiskal je kopališče Nakagawa in si ogledal predstavo gejš. Bil je v kitajskem gledališču v Chefooju in na razstavi krizantem v Kobeju. Medtem ko je bila ladja zasidrana v Dairenu, so ladijski štab in 30 podčastnikov odpeljali v Port Arthur, kjer jih je sprejel japonski admiral s častniki. Ogledali so si vojni muzej, arzenal in pristanišče ter območja, kjer je divjala rusko-japonska vojna.
Ujetniki Japoncev
Od zgodb preostalih, ki so predstavljene v muzeju, omenimo Ivana Skušeka iz Metlike, Antona Lipovža iz Batuj v Vipavski dolini, Ivana Lešnika iz Maribora, Leopolda Vojeta iz Ljubljane, Viljema Pečarja iz Kranja, Franca Malalana iz Sežane, Gašperja Mesesnela iz Vipave, Josipa Prinčiča s Kojskega v Brdih, Alojza Brišnika iz Mozirja, Alojza Bariča iz Trsta, Josipa Kralja iz Kranja in Antona Rijoza iz Istre.
Zadnja avstro-ogrska vojna ladja, ki je bila v vzhodni Aziji, je bila križarka Kiaserin Elisabeth, ki se je na začetku prve svetovne vojne v nemško-japonskih spopadih borila na strani Nemčije. Japonski in angleški napadi nanjo so se stopnjevali, in ko ji je začelo primanjkovati streliva, je njen poveljnik ukazal ladjo razstreliti. Posadka se je pridružila nemškim kopenskim silam in z njimi dočakala poraz. Tedaj so Japonci skupaj z okoli 4000 nemškimi vojaki zajeli tudi njeno posadko in jo odpeljali v taborišča na Japonsko. Od tam so po posredovanju jugoslovanskih predstavnikov in francoskega konzulata naše zajete fante izpustili šele konec leta 1919, ko so s francosko potniško ladjo odpotovali proti domu.
