Vas Očeslavci z okoli 150 prebivalci se razprostira na levem bregu Ščavnice v občini Gornja Radgona. Tu je bil leta 1929 rojen Franc Rihtarič, zadnji človek, ki je bil v Sloveniji obsojen na smrt in tudi ustreljen. V petek, 31. julija, bo minilo natanko 60 let, odkar je na mejnem prehodu ubil miličnika Alojza Bartola. To je spodbudilo njegovo iskanje in slaba tri leta pozneje so ga prijeli. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z upokojenim policistom, 88-letnim Jožetom Kosom, ki je med prvimi prišel na kraj zločina, sodeloval pa je tudi pri prijetju Rihtariča in je verjetno edina še živa priča dogajanja v Očeslavcih.
Uboj miličnika Bartola
»Že v šolskih letih je bil Rihtarič vihrav in je izstopal med sošolci. Po osemletki je končal kmetijsko šolo v Mariboru in se po drugi svetovni vojni zaposlil na takratnem radgonskem okraju. Mladostno razposajen je skupaj s prijateljem ukradel avto iz garaže radgonskega okrajnega ljudskega odbora in ga med divjo nočno vožnjo k ljubicam razbil. Namesto da bi naslednji dan dogodek prijavil, se je začel skrivati. V nekaj mesecih je zasovražil oblast, komuniste in bogataše, začel krasti, uničevati državno premoženje in strašiti ljudi,« se spominja Kos, ki je bil v času Rihtaričevega prijetja pomočnik komandirja PM Gornja Radgona.
Bilo je 31. julija okoli 23. ure, ko je iz smeri mejnega prehoda Gornja Radgona, oddaljenega dobrih 100 metrov, zaslišal dva strela. »Zbudil sem soseda, ki je tam delal, ter mu predlagal, naj gre pogledat, kaj se dogaja. Kmalu zatem sem se še sam odpravil za njim. Pred stavbo mejnega prehoda je v krvi ležal 35-letni miličnik Alojz Bartol iz Loškega Potoka. Ker ni bilo nikogar drugega, sem moral hudo ranjenega z vozilom nujne pomoči spremljati v Maribor, kjer je okrog četrte ure podlegel poškodbam. V glavi je imel nešteto šiber, saj je bil ustreljen z lovsko puško. Kmalu se je ugotovilo, da je morilec Franc Rihtarič, ki je po uboju pobegnil čez most v Avstrijo. Orožniki so ga sicer prijeli, a jim je pozneje z vlaka znova ušel in se vrnil v Slovenijo.« Ugotovili so, dodaja Kos, da je do mejnega prehoda prišel po stopnicah z grajskega vrha. Približal naj bi se na od 20 do 30 metrov ter streljal na miličnika.
Eksploziva ni sprožil
Zaradi uboja miličnika so Rihtariča začeli iskati še bolj pospešeno in ga po slabih treh letih prijeli. Bil je sila prebrisan, pogosto je menjaval bivališča dejansko po vsej Štajerski. Sogovornik priznava, da je bil dovolj spreten, da si je pridobil zaupanje ljudi. Imel je tudi veliko deklet, in ta so bila njegova glavna opora. Iskanje je bilo oteženo, ker so prijave dobivali iz različnih krajev, ljudje pa so pogosto prijavljali njemu podobne osebe, čeprav so policisti v javnih medijih objavili tudi njegovo fotografijo.
»V soboto, 1. marca 1958, sem bil dežurni na PM Radgona. S kolesom se je iz pet kilometrov oddaljenega Janževega Vrha pripeljal človek, ki sem ga dobro poznal. Želel je, da pokličem v Mursko Soboto, kamor je sporočil, da se Rihtarič skriva pri svoji babici na Očeslavskem Vrhu, kjer spi v gospodarskem poslopju. Takoj je stekla obsežna akcija. Skupina, sestavljena iz kriminalistov in miličnikov, imeli so tudi službenega psa, je kmalu krenila proti kraju, kjer naj bi se skrival. Vodil sem eno izmed treh skupin, saj smo se proti hiši odpravili iz treh smeri. Obroč je bil sklenjen, ko se je zdaj že pokojni Ludvik Šijanec, miličnik prostovoljec, neslišno splazil na podstrešje gospodarskega poslopja in presenetil spečega morilca. Na pomoč so mu priskočili še drugi. Presenečeni Rihtarič je imel pri sebi pripravljeno razstrelivo, vendar ni imel časa, da bi ga sprožil, kot je pozneje povedal. Zatem smo odkrili še bunker, v katerem je imel skrito različno orožje in druge predmete,« razlaga Kos.
Ko je Rihtarič vklenjen stal na dvorišču, so bili kriminalisti in miličniki presenečeni, saj ni bil niti malo podoben človeku na fotografiji s tiralice. Zlahka bi se lahko ponovil primer iz sosednje občine, ko je z orožniki v Slovenski Bistrici v gostilni pil vino, ne da bi ga prepoznali, pred odhodom pa jim je pod steklenico pustil list z napisom, s kom so pili vino. »Kazenski postopek je tekel pred okrožnim sodiščem v Mariboru. Tudi sam sem bil na eni od razprav in se prepričal, da se je po nekaj mesecih njegov videz spet približal tistemu na fotografiji.«
Kosa je pred dvema letoma obiskal sin umorjenega miličnika Alojza Bartola. Martin je bil v letu, ko je Rihtarič ubil njegovega očeta, star le osem mesecev. »Oglasil se je pri meni in sva malce pokramljala o preteklosti. Med drugim mi je zaupal, da se je z mamo in bratom po uboju očeta preselil na Dolenjsko. Pozneje ga je pot vodila v Rogašovce, od koder je tudi njegova žena.« |
Metod Trobec, Silvo Plut, Bojan Žalik, Robert Rauter, Jaka Ulčnik, Viktor Rafolt, Jože Kovač, Ivan Perić, Janez Schuller, Ermin Brkić, Leon Podlogar, Bojan Koprivnikar, Ladislav Žagar, Peter Rotar, Roman Hočevar... Vsi so bili obsojeni na najvišje zaporne kazni, a njihov sloves ne dosega Rihtaričevega. Aprila 1959 so ga obsodili na smrt, že 30. oktobra istega leta je bil ob 6.30 ustreljen v gramozni jami pri Hočah. To je bila zadnja usmrtitev v Sloveniji. Danes Rihtariču verjetno ne bi izrekli najvišje kazni, menda pa niti ni bilo povsem trdnih dokazov za njegove zločine, a bili so drugi časi. Akademik Anton Trstenjak, dejansko Rihtaričev sosed, je ugotavljal, da ga je v kriminalna dejanja potisnila prleška trma. Na vesti naj bi imel skoraj 70 kaznivih dejanj, nagrabil naj bi za tri milijone dinarjev materiala, deloval naj bi protidržavno, označili so ga za gorečega antikomunista, delomrzneža in fakina. Veliko ukradenega je dal revnim in ženskam, pri katerih se je skrival. Med ljudmi je veljal za nekakšno legendarno osebnost, do katere so kljub njegovim hudodelstvom gojili spoštljiv odnos – predvsem zaradi boja proti oblasti. Radgonski Robin Hood je na širšem radgonskem območju še danes legenda. Zgodbice o premetenosti ter pogumu odpadnika iz Očeslavcev pripovedujejo predvsem starejši. Pred kratkim je neka starejša gospa s strahospoštovanjem razlagala, kako je pred dobrimi 60 leti njo in njeno mamo prijazno nagovoril neznanec, ki pa na koncu ni pozabil dodati: »Povejta vsem, da sta govorili z Rihtaričem!« Radgonski otroci se še danes po šolskem dvorišču igrajo Rihtariča in policaje, kakšna babica pa straši vnuke: »Bežite, Rihtarič gre!« |
