Kako so kljub stečaju rubili Prleka Milana

LJUTOMER – Šestinšestdesetletni Milan Filipič iz Podgradja se je vse življenje trudil, delal in ustvarjal. Pa se mu je marsikdaj rado obrnilo na slabo plat, kot da bi ga usoda vzela na piko. Različni dejavniki so mu jemali veselje. Primerilo se je, da je bila to kdaj občina, drugič medobčinski inšpektorat, spet kdaj policija in še kdo. Milan, oče ene hčerke, je v življenju poprijel za marsikatero delo, nazadnje je bil taksist v Ljutomeru. Nato je pristal na dnu, kot pravi: »Pravzaprav me je na dno potisnil odnos ljutomerske občine in tamkajšnjega medobčinskega inšpektorata, saj sem nazadnje moral prijaviti osebni stečaj in se nato upokojiti. Če bi bili z menoj korektni, bi še lahko delal in prispeval v pokojninsko blagajno, namesto da sem prisiljen že jemati iz nje.«

Za banko pretežka matematika?

Ko je šel v stečajni postopek, so njegove terjatve znašale približno 7000 evrov. Večina je bila odpisana. Filipič je upokojenec tri leta, poseben pa je tudi po tem, da pokojnino prejema iz treh držav. Avstrijska, nemška in slovenska skupaj nanesejo 545 evrov na mesec. Ker je nižja od slovenskega minimalnega osebnega dohodka, mu ne bi smeli rubiti morebitnih terjatev – pa vendar mu jih. Prvega marca so mu iz Avstrije, od koder prejema večinski del pokojnine, za februar nakazali 444 evrov. Za marec pa, ker je bil 1. april na soboto, so mu jo nakazali že dan prej, 31. marca. Ker je bilo isti mesec, torej marca, to že drugo nakazilo, je priliv na Filipičev račun presegel 600 evrov. Za poplačilo terjatve, ki mu je ostala iz osebnega stečajnega postopka, so mu brž zasegli 383 evrov! Tako je aprila ostal brez pokojnine iz Avstrije, ki je bila nakazana zadnjega dne v marcu, in s tem brez denarja, s katerim bi poravnal položnice ter si kupil hrano in druge najnujnejše zadeve.

Milan Filipič je jezo usmeril predvsem na svojo banko, ki naj bi Finančnemu uradu (FURS) Maribor nemudoma sporočila, da je v enem mesecu na njegov račun prispelo več kot omenjenih 600 evrov, s čimer je sploh omogočila takojšnjo odtegnitev 383 evrov. Čeprav se zaveda, da bo banka branila svoj prav za vsako ceno in mu tako lahkotno po avtomatizmu odtujenega denarja ne bo vrnila, želi vsaj javno opozoriti na njeno ravnanje, s kakršnim »državni organi zaničujejo svoje državljane in jih potiskajo v revščino«. Prepričan je, da je takšnih posegov brez vsaj malo razsodnega premisleka zanesljivo precej.

Tako meni naš sogovornik: »Sicer pa, če nam že nihče v tej državi ne želi pomagati, sem vesel, da imamo Slovenske novice, ki opozarjajo javnost na vse krivice, ki jih storijo državljanom.«

Prepričan je tudi, da je njegov zdajšnji in nezavidljivi položaj zakuhala »neurejenost zakonov, pa tudi maščevanje posameznikov na občini, ki niso želeli, da bi bil jaz taksist v Ljutomeru«. Konkretno izpostavi: »Posluha zame ni pokazal nobeden od županov – ne Franc Jurša in ne Olga Karba. Zdaj pa me posebno jezi moja banka, ki naj bi svoje komitente ščitila, a je vsaj v mojem primeru ravnala prav nasprotno. Samo kak dan bi morali počakati, da bi jim potegnilo, za kaj gre pri dveh isti mesec nakazanih pokojninah – da druga pripada naslednjemu mesecu, aprilu. Ampak to je za banko očitno prezahtevna matematika!«

Kaznovan, čeprav ni vozil

Treba pa je povedati naslednje. Po osebnem stečaju je Milan Filipič zaradi prometnega prekrška ostal z neporavnanimi 500 evri globe: »Nekoč sem znancu posodil avtomobil, a nisem vedel, da nima vozniškega dovoljenja. Nekje v okolici Petišovcev so ga policisti prijeli, povrhu še pijanega. Zato so mu zasegli moj avtomobil, naslednji dan sem ga prevzel na mejnem prehodu. Sploh nisem vedel, da me bodo kaznovali. To mi je postalo jasno šele, ko sem po pošti prejel odločbo in položnico, a je nisem plačal. Kaj bi kaznovali mene, sem si mislil – če pa je zamočil nekdo drug. Da ima država drugačno logiko, sem spoznal, ko mi oglobljenega zneska niso izbrisali niti v osebnem stečaju.«

Na njegovo pritožbo zaradi izvršbe so Filipiču sporočili, da ni storil nobene kršitve in je zanj zadeva končana, razen še okoli 120 evrov, ki jih je še dolžan.

Še nekaj ga mori: »Po moje je za vse kriva država, ki ima slabe zakone in je brez nadzora nad svojimi institucijami.«

Na Fursovi službi za odnose z javnostmi nam je Stojan Glavač pojasnil, da je z davčno izvršbo na denarne prejemke mogoče seči največ do višine dveh tretjin prejemka, vendar tako, da dolžniku ostane znesek v višini najmanj 76 odstotkov minimalne plače. Pri tem poudarja, da navedena omejitev velja le za prejemke, ki so nakazani za tekoči mesec: »Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, izvrševalec sklepa o izvršbi upošteva omejitve za vsak posamezni mesec. Ta določba je zelo natančno opisana v 4. odstavku 160. člena ZdavP-2: 'Na dolžnikove denarne prejemke se lahko poseže z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.' Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, izvrševalec sklepa o izvršbi upošteva omejitve za vsak posamezni mesec.«

Na Fursu so dodali, da je relativni zastaralni rok za Filipičev primer pet, absolutni pa deset let. Glede osebnega stečaja še povedo, da »med terjatvami, na katere odpust ne učinkuje, so – v skladu z zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, s kratico ZFPPIPP – tudi terjatve iz naslova glob, izrečenih v prekrškovnem postopku«.