Na barkah, na morju, je v bistvu veliko časa, včasih se celo ustavi. In vse z njim. Nekoč smo se z jadrnico Lepša, to pramaterjo vseh današnjih jadralnih bolidov, izgubili na morju, primerjava med zemljevidom in naravo je vedno kazala kakšen otok preveč ali premalo. Zato smo se ustavili v neznanem zalivu, mene so, ker sem bil nekoč tabornik, poslali na kopno, naj najdem kakšno hišo in pogledam, kaj piše ob hišni številki. Potem naj grem nazaj in ne na trajekt. Na hiši je pisalo Silba. Tako smo se spet vrnili v domače vesolje.
Ko smo tako srečno in domiselno prepoznali otok Silbo, je tri na novo mornarje, da o kapitanu, ki je slavno zmagoval slavne regate, niti ne govorimo, obšlo malodušje. Pokazalo se je v obliki želje po kopanju v prelepem morju, kar je popolnoma nejadralsko čustvo. Sejlor jo namreč goni na veter od zore do mraka in še ponoči po burinu. Kopanje čez dan pride v poštev samo takrat, ko so na čolnu punce, takrat smo rekli babe, vendar se tistemu ne pravi regata, ampak nekaj tretjega, čeprav hitrega, in je v žlahti s smrtnim grehovjem.
Sidro smo vrgli ob spet samo nam neznanem otočku, malo počofotali in se odpravili na trdno zemljo. A kopnina očitno ni bila tako zapuščena, kot je obetal površen pogled. Iz daljave so se slišali strašni glasovi. S podobnimi danes sinhronizirajo filme o dinozavrih, res grozota. A nas je kapitan pomiril z ugotovitvijo, da se tako razhudi dalmatinski osliček. Takrat v Sloveniji še ni bilo toliko oslov kot danes, zato naša nevednost ni bila preveč moteča. Osliček, magarac, tovar, kot mu rečejo Dalmoši, ni bil sam, ob njem je stal žilav striček in ga, vkopanega v kamen, neznansko mlatil z gorjačo. Brez panike, je spet vskočil naš barba Rado, primorski magarac da mora dobiti dnevno porcijo batin, če ne, zboli na živcih.
Od štirih je eden mehkega srca
Kadar so na kupu več kot trije ljudje, je med njimi vedno eden z mehkim srcem. Mi pa smo bili štirje. Poba med nami, Mate, ki je pozneje napisal roman o vampirjih, a tega tedaj še ni vedel, nam je z glasom matere Tereze predlagal, naj ubogega osliča preprosto kupimo in ga za vedno rešimo muk. Naj ga poslej po svetu serje z nami. Jaz, blagajnik, sem bil takoj za, saj se ni nič dogajalo. Imeti osla je vsekakor dogodek in tudi premoženje. Težava je bila samo v tem, da je bilo krutega nonota težko prepričati, da si osla res želimo, v dvomih pa je bil tudi glede naše blagajnice. A denarja je bilo za čredo tovarov, še tistega, na katerem je menda nekoč jezdila s šele pozneje svetim Jožefom nenoseča Marija, bi lahko kupili.
Beseda je dala besedo, do atenskega Pireja konvertibilni jugo tisočaki pa osla. Seveda nam je bilo pri priči žal, osli, tako kot ljudje, ne poznajo hvaležnosti, precejšnja logistika pa je bilo tudi vkrcanje magarca magarečjega na Lepšo, saj ni bila prirejena za prevoz govedi v Savdsko Arabijo.
Preden smo se poslovili od strička, ki so mu od denarja žarele oči, nam je, malo začuden, pokazal, v katero smer je otok Pag. Zaželeli smo si namreč znamenitega paškega sira. Končalo se je tako, da se nam je Pag res prikazal na obzorju, pristali smo rikverc na jadra, kar znajo danes samo še dušani puhi in tomaži čopiji, kadar niso skupaj na istem boutu, nehvaležnega osla pa smo zamenjali za goro kolutov paškega sira. A ni bila lahka. Prej smo morali tedanjim narodnim miličnikom dokazati, da živali ludi Slovenci nismo ukradli. Osel je na otokih igral tam pozneje izumljene traktorje in motorne freze. Suniti osla je v tistih krajih še danes velik zločin, kakšno cementarno pa malenkost.
Kaj je bilo s sirom? Vrgli smo ga v morje. Zaradi vonja in še česa bi v valove že prej poslali tudi osliča, a je ta žival tako trmasto prisrčna in še napol sveta povrhu, za božiča nastopa v jaslicah. V prvi postavi, ne kot tiste po umetnem mahu, ki glumi travo, razkropljene ovce. Vse, samo osli nismo bili, fantje z Lepše. Ali pa se nam je tako samo zdelo.
Danes vem, da je bilo to eno najbolj norih, a simpatičnih dejanj v mojem življenju. Če po spominu preračunam, koliko smo odšteli za magarca z Lepše, bi za tisti denar včeraj, danes in jutri dobili najmanj 10 oslov. A ni mi žal, bil bi greh, če ga ne bi vzeli, posebnega oslička v posebnih časih.
So osli samo vmesna postaja? V tretjem tisočletju po Jezuščkovem rojstvu so osli spet zelo v modi. Tudi pri nas. Kar tako, zaradi lepšega in ljubezni do teh družabnih in bistrih živali, zaradi otrok, ki jih jahajo, oslički so tudi terapija ob prenekateri motnji. Vsekakor pa nič več ne delajo, ne garajo kot osli. Pregovorno trmasti so še naprej, kar je dobro, lastniki se namreč hvalijo, kdo ima bolj trdobučnega in na videz gluhega. Živali so poceni, od 250 do 500 evrov po glavi. Za to dobiš veliko duše, presenečenj in vračanja ljubezni. Lastniki jih tudi menjavajo, eden bi šel za tri kamerunske ovce, od drugega bi se poslovili zaradi prostorske stiske. Še dobro, da v hlevu nimajo slona. V skoraj vsakem oglasu je navedba, da je osliček čipiran in še kako drugače tudi na papirjih popisan. Morda bo najverjetnejši mandatar Miro Cerar zahteval, naj preštejemo še vrabce na strehi. Osli so samo vmesna postaja. |
