DIMNIKARJI

Kako si po novem izberete dimnikarja

Objavljeno 29. januar 2017 13.31 | Posodobljeno 29. januar 2017 13.32 | Piše: Primož Hieng

Kaj prinaša novi zakon o dimnikarskih storitvah in kako si lahko po novem sami izberete dimnikarja.

LJUBLJANA – Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je v četrtek, 19. januarja, v skladu z zakonom o dimnikarskih storitvah objavilo prvi seznam dimnikarskih družb in dimnikarjev, ki pa so ga 23. januarja že dopolnili. Gre za prvi seznam, ki je pripravljen na podlagi seznamov izdanih ter dokončnih dovoljenj in licenc. MOP so ga sporočile upravne enote, ki licence in dovoljenja podeljujejo. S seznama, ki se bo sproti dopolnjeval, lahko uporabniki dimnikarskih storitev najpozneje do 30. junija 2017 izberete dimnikarsko družbo za opravljanje storitev na vaši kurilni napravi za najmanj leto dni.

Novi zakon o dimnikarskih storitvah, ki ga je sprejel državni zbor 25. oktobra lani, z letošnjim 1. januarjem uvaja licenčni sistem. Uporabniki bodo imeli možnost izbire dimnikarske družbe z vsemi koristmi konkurenčnega trga, za uporabnike prijaznejše izvajanje storitev in cenovno konkurenčnost, saj bodo določene najvišje dovoljene cene storitev.

Izjave so pošiljali že lani

Na MOP še posebno opozarjajo na pravico in obveznost izbire dimnikarske družbe, ki od novega leta spremljajo obveznosti uporabnika, da omogoči prvi pregled za novovgrajeno malo kurilno napravo in omogoči vpis male kurilne naprave v evidenco ob prvi izvedbi dimnikarskih storitev. Nekateri dimnikarji so že decembra lani, čeprav ministrstvo še ni objavilo seznama tistih, ki bodo po novem opravljali dimnikarske storitve, pohiteli in dosedanjim strankam v podpis pošiljali pogodbe oziroma izjave.

Eden takih primerov se je zgodil v občini Brezovica pri Ljubljani, kjer je samostojni podjetnik, dimnikar Kasim Alić, sicer dosedanji brezoviški dimnikar, v podpis že decembra 2016 pošiljal dokumente za izbiro dimnikarske službe, vendar to očitno ni bil osamljen primer. Na to potezo so se odzvali v Dimnikarstvu Mateja Križman z Brezovice pri Ljubljani. »Ker se že pojavljajo razni ponudniki, uporabnike opozarjamo, naj bodo previdni pri podpisovanju morebitnih pristopnih izjav, da pozneje ne bodo presenečeni, če njihov izbor dimnikarske službe ne bo veljaven in bi imeli potem dodatna opravila,« opozarja Križmanova. Medtem se je dimnikar Kasim Alić spet pojavil na najnovejšem seznamu MOP.

V Dimnikarstvu Mateja Križman še opozarjajo, »da nekateri ponudniki ponujajo ugodnosti, kot so nižje cene, čeprav novi cenik sploh še ni sprejet in cena dimnikarskih storitev ni znana. Pri tem velja opozoriti, da gre tudi za ponudnike, ki so že v preteklosti obračunavali dimnikarske storitve po previsokih cenah oziroma niso upoštevali veljavnega cenika, ki ga je sprejela slovenska vlada.«

Premislite v miru

Kaj naj torej uporabniki naredijo v tem trenutku? »Še enkrat velja poudariti, da se z izborom dimnikarskih družb ne mudi, saj je do 30. junija 2017 za vse uporabnike dovolj časa, da izberejo družbo po temeljitem premisleku in po znanih cenah, predvsem pa družbo, ki bo imela dovoljenje za delo in zaposlene dimnikarje s pridobljeno licenco,« pravi Mateja Križman. »Do tega datuma in še naprej imajo vsi uporabniki zagotovljene dimnikarske storitve, ki jih opravlja pooblaščeni obstoječi koncesionar. Oskrba v nobenem primeru ni prekinjena.«

Kako pa je s cenami? Na MOP odgovarjajo, da zakon o dimnikarskih storitvah predvideva določanje zgolj maksimalnih dovoljenih cen, medtem ko so cene storitev lahko predmet dogovora med dimnikarsko družbo in uporabnikom. Zakon predvideva sprejem podzakonskih predpisov, ki bodo določili urne postavke ter časovne normative za posamezne dele, ki jih mora vlada oziroma minister za okolje sprejeti v roku šestih mesecev od uveljavitve zakona, torej najpozneje do 19. maja 2017.

Na uro največ 25,20 evra

»Do sprejema omenjenih predpisov se znesek za izvedene dimnikarske storitve oblikuje kot zmnožek cene izvajanja dimnikarskih storitev in dejanskega števila časovnih enot dela dimnikarskih storitev pri uporabniku,« pojasnjujejo na MOP. »Uporabniku se, kadar je oddaljen več kot 25 kilometrov od sedeža dimnikarske družbe, prištejejo potni stroški v višini največ 0,25 evra na kilometer za vsak kilometer nad 25 kilometrov. Najvišja dovoljena cena izvajanja dimnikarskih storitev je v tem obdobju 25,20 evra na uro dela davka na dodano vrednost.«

Vsekakor je pomembno tudi vprašanje, katere dokumente mora izdati dimnikar po opravljeni storitvi. To so poročilo o pregledu, poročilo o meritvah, če se izvajajo, po potrebi tudi pisno opozorilo v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti in seveda račun. »Če so bile pri pregledu ugotovljene pomanjkljivosti, mora izdati še pisno opozorilo z rokom odprave pomanjkljivosti,« dodajajo na MOP. Podobno velja za izredni in letni pregled. Po opravljenih meritvah emisij dimnih plinov mora izvajalec izdati poročilo o prvem pregledu, prvih ali občasnih meritvah (predpisan obrazec dimnikar 01) in račun. Če pa so meritve negativne, mora izdati še pisno opozorilo in določiti rok za odpravo pomanjkljivosti. Po pretečenem roku iz pisnega opozorila mora izvajalec preveriti, ali so pomanjkljivosti odpravljene. Če niso, mora o tem poročati pristojnemu inšpektoratu.«

Cena in kakovost storitve

Poseben problem bo, kako torej pridobiti stranke, stare in nove. Oglaševanje? »Že v osnovi je oglaševanje službe, ki mora nevtralno – brez kakršnih koli povezav s tržnimi storitvami – skrbeti za požarno in zdravstveno varstvo ter varstvo okolja, ki mora prijaviti pomanjkljivosti, poročati ministrstvu za okolje in prostor, obveščati inšpekcije, obenem pa naj bi se vedla tržno, popolnoma zgrešeno,« meni Križmanova. »Ker so cene za vse enake, je popolnoma jasno, da je mogoče konkurirati samo s kakovostjo storitve. Nekateri bodo naredili hitro in površno, saj bodo želeli storitve opraviti čim hitreje in za manjši znesek.«

Ne glede na to, kako ljudje gledajo na dimnikarje, so to osebe s širokim strokovnim znanjem, ki vsako leto preprečijo nekaj tisoč požarov in ogromno premoženjsko škodo ter obvarujejo nekaj sto ljudi pred zastrupitvami in tudi morebitno smrtjo. »Dimnikar odgovarja za opravljeno delo, podpiše se z imenom in priimkom na vsako izdano poročilo, meritve, prvi pregled. Pogovarja se z uporabniki, jih prepričuje, prosi, opozarja. Njegovo delo je neopazno, ker je preventivno. Samo naše podjetje je preventivno poslalo nekaj tisoč opozoril, da je treba imeti vgrajene CO-senzorje, pa to ni naša naloga. Ker do zdaj ni izkušenj, kako se bo sistem obnesel, bo treba počakati, kaj se bo zgodilo,« razmišlja Križmanova.

Država stroke ni upoštevala

»To je približno tako, kot bi si uporabniki lahko izbirali na primer učitelja, policista, upravnega delavca, morebiti celo inšpektorja ali novinarja in obenem določali, koliko ga bodo plačevali. Država ni upoštevala opozoril dimnikarske stroke, odločila se je za ta neposrečen model in tu ni več kaj dodati,« opozarja Mateja Križman. Hkrati izraža nezadovoljstvo pri oblikovanju cen dimnikarskih storitev. »Smo na prostem trgu, vendar imamo določene cene. Nikomur ni jasno, od kod in na podlagi česa so določene, saj so bile vse spremembe cenika do zdaj izvedene enostransko, s strani vlade, ki je s tem posegla v koncesijske pogodbe.« 

 

Dimnikarji že od devetega stoletja

Dimnikarska služba se v Evropi izvaja od devetega stoletja in je ena najstarejših javnih služb. Na Dunaju so dimnikarske storitve začeli izvajati s podelitvijo koncesij leta 1492, predvsem zaradi zagotavljanja požarne varnosti. Na območju Slovenije se ta javna služba izvaja s podeljevanjem koncesij od cesarice Marije Terezije, ko je bila dimnikarska služba organizirana po celotnem območju Avstro-Ogrske monarhije. Na območju Slovenije je prvo združenje dimnikarjev omenjeno leta 1903. Po letu 1993 naj bi bila dimnikarska javna služba organizirana na lokalni ravni v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, a so jo izvajali le v približno 40 občinah, drugod pa na podlagi starejših predpisov ali sploh ni bila urejena. Pri prenosu te javne službe na državno raven se praviloma za uporabnike ni nič spremenilo. Res pa je bila vzpostavljena obvezna gospodarska javna služba. Storitve te službe so postale obvezne za vse uporabnike kurilnih naprav, zato so morali državni organi s prenosom učinkovito zagotavljati uporabo storitev te javne službe tudi tam, kjer tega občine niso zagotavljale. 

Deli s prijatelji