»Šel sem v službo, kljub temu da sem že bil bolan, bolečina v levi lopatici ni pojenjala. Hotel sem le spisati potni nalog, potem pa k zdravniku,« pripoveduje danes 45-letni Zdravko Vidic - Ziko. A se tistega 6. decembra 2007 ni vrnil v Meniško vas, kjer živi.
Žena Anita (bila je v petem mesecu nosečnosti) in tri hčere Živa, Hana in Zala so ga čakale zaman. Na cesti med Dolenjskimi Toplicami in Črnomljem je pri Starih Žagah počilo ob osmih zjutraj. Voznik tovornega vozila je nenadoma zapeljal levo, terensko vozilo, v katerem se je peljal Zdravko, je po trčenju pristalo na boku.
»Dvakrat ali trikrat zakolnem, a nič ne pomaga. Izgubljam sliko, zaprem oči. Stari, kamion te je zadel! Stisne me pri srcu, pomislim na svoje punce, na svojo družino. Vprašam se, ali jih bom še kdaj videl?!« je o teh trenutkih zapisal v svoji knjigi Moja zgodba: kako sem vstal od mrtvih.
V novomeško bolnišnico so ga pripeljali z zdrobljeno levo stegnenico, večkrat počeno medenico, nalomljenima kolkoma, zdrobljenim levim stopalom, zlomljeno desno ključnico, serijskim zlomom leve strani reber, potrganim črevesjem, počenimi jetri, pretresom možganov, raztrganim desnim kolenom, raztrgano levo peto, stisnjenimi pljuči, odprto rano na glavi, nešteto udarninami in odrgninami, podhlajenega. Izgubil je več kot dva litra krvi, za nameček se je ta še zastrupila.
Z umetnimi pljuči
»Spomnim se vsega, le potem na poti v bolnišnico sem počasi začel izgubljati zavest,« pripoveduje Zdravko danes, ko sediva v Dolenjskih Toplicah. Pravi, »da je takrat, decembra 2007, začel svoj boj za preživetje«. Zmagal je, na to je danes ponosen, a bilo je težko. Za njim je več kot 900 dni bolniške, 150 dni bolnišnice, 80 dni zdravilišča, 50 specialističnih pregledov, 18 operacij, prva je trajala več kot devet ur, devet jih je bilo daljših od treh ur, 13-krat je prejel narkozo, v telo je dobil 500 vbodov z iglo, zakrpali pa so ga s 605 šivi. Kar 21 dni je dihal z umetnimi pljuči, v dveh mesecih je shujšal za 38 kilogramov.
»Prvi tedni na intenzivni negi so bili kot film. Kot bi bil na drogi,« opiše trenutke, ko ni bilo jasno, ali bo sploh preživel. »Saj se niti zavedal nisem, kako kritična je situacija. Ko pogledam nazaj, vidim, da je cela ostala le hrbtenica,« se zamisli nad dogodkom, ki mu je spremenil življenje. Ker so ga obiski izčrpavali, jih je kar sam prepovedal. Do njega je smela le žena.
Vmes so mu nujno operirali potrgano črevesje, sicer bi konec storil kar v bolnišnici. V trebušni votlini se je nabralo blata in drugih tekočin. Bolečine so bile neznosne. Po posegu ga je ob bolniški postelji znova pričakala njegova Anita, z njim je bila tudi na silvestrov večer leta 2007.
Zaradi poroda spet za volan
Po skoraj treh mesecih se je 22. februarja 2008 vrnil domov, čez tri dni je že odšel v zdravilišče v Dolenjske Toplice, kjer je pridobil nekaj moči. Že čez slaba dva meseca pa je vnovič sedel za volan. Bila je nedelja, 6. aprila. Anita je bila že v porodnišnici, rodila je četrtorojenko Pijo. »Problem je bil, ker nismo imeli šoferja. Pa sem se odločil, da vozim kar sam. V tistem trenutku nisem najbolj trezno reagiral, a vznemirjenost je naredila svoje,« prizna Zdravko, diplomirani inženir gozdarstva. Za volan se rad usede, malce travmatični so bili le trenutki, ko se je vozil mimo kraja nesreče in srečeval tovornjake. »Vsakič te stisne, ko greš mimo,« prizna nekdanji navdušeni športnik.
Nesreča mu je tudi odprla oči, spoznal je, kdo so njegovi pravi prijatelji. Mednje zagotovo spadajo košarkarji iz KK Dolenjske Toplice, ki mu denimo pridejo nažagat drv. »Zame je zdaj bolj šah, pikada že ne smem, saj ne morem stati,« potarna, levo nogo ima tri centimetre krajšo, hodi težje, hitro se utrudi, s težavo diha. A se ne preda. »S tem se moraš kar sprijazniti,« reče in pokaže tatu štiriperesne deteljice na levi roki. »To verižico,« se prime za vrat, »pa sem dobil za svoj prvi rojstni dan od žene in hčera.«
Birokracija brez srca
Med čakanjem na novo operacijo ga je marca 2009 presenetila novica, da je njegove bolniške konec. Birokrati s komisije za zdravstveno varstvo so bili neusmiljeni in togi. Zlomljeni Zdravko bi spet moral v gozd. Takrat ga je obiskala tudi novinarska ekipa Slovenskih novic – potem so mu v dveh dneh bolniško podaljšali in lahko je odšel na operacijo.
»Življenje je kruto, saj že znani verz pravi – kako hitro življenje beži, še včeraj si krulu, danes te več ni,« sklene naš pogovor Zdravko, ki je knjigo napisal v opozorilo »vsem nedotakljivim, neuničljivim in nesmrtnim«. Vsem nam, torej.
Niti poklical ga ni
Voznik tovornjaka, ki je zaspal za volanom, je Vidicu povzročil obilo gorja. Zdravko ga ni tožil, čeprav so mu to svetovali. Novogoričanu zameri le to, da ga po nesreči ni obiskal ali vsaj poklical. Tudi na sodišče ni prišel, ko je bila nesreča obravnavana.
Kot psa
Po nesreči si je še enkrat zlomil nogo. »Obravnavali so me kot psa. Meni pa je noga stran visela. Že v Novem mestu so se kregali, ali je moj primer urgenten ali ne,« se spominja mučnega čakanja, skupaj skoraj 12 ur, da je prišel do bolniške postelje v Ljubljani.
