»Si slišal? Esdees ma tri, eseles z nsi dva, enga desus pa Šoltes,« mi je neuradna taščica zažgolela rezultate vzporednih volitev, komaj sem si na pragu dobro prah z volišča obrisal. Samo Lukšičevega esdeja se ni mogla spomniti, razumljivo, pozabili so ga tudi številni drugi. Preštevilni sploh niso nikogar volili; eni iz protesta, drugi iz nevednosti, nekateri so morda preprosto pozabili. Kar ne bi bilo čudno, saj je bila nedelja, 25. maja, presenetljivo – nenapovedano lepa.
Včasih maršalov, dan mladosti, je bil tokrat za našo družinico baronov dan. Ker sta nas marljiva mojstra že navsezgodaj deložirala iz stanovanja, smo se namreč udeležili 1. pohoda po Valvasorjevi poti po obronkih posesti gradu Bogenšperk. V resnici smo prehodili le kakih 1000, morda 1200 metrov trase, potem so nogice pionirčkov postale svinčene in smo se raje vrnili na izhodišče in domov, kjer nas je čakalo še pospravljanje za mojstri in pakiranje za prvo sinovo potovanje od doma.
Zaradi vseh teh sladkih muk se mi res ni dalo volit. Ampak sem se zbrcal in na volišče vstopil pet do dvanajstih, se pravi do devetnajstih (zakaj ne bi volili kot Italijani, obvezno dva dni, in to do 23.00?). Bil sem med zadnjimi, ki je v prazni sobi izkoristil svojo državljansko pravico.
Pozneje sem slišal, da je bilo porazno prazno po vsej državi, abstinenčna kriza slovenskega volilnega telesa je dosegla dno. Glasovalo je 24,1 odstotka volilnih upravičencev, dvajset procentov manj od evropskega povprečja in še enkrat manj kot Nemcev. S katerimi bi se tako radi primerjali.
Saj ne da bi mislil, da osem izbrancev za sanjsko službo v Bruslju dela kar koli koristnega. Ne. Prej bi verjel, da ga fino biksajo tam gor. Skoraj brez nadzora so, med vlečenjem 10.000 evrov ali koliko že evroplače. Po drugi strani pa... je že Peter Lovšin pel: »Če se ti vse jebe, boš enkrat opazu, da so drugi žvel namesto tebe.« Jaz sem volil. Tudi namesto vas, ki niste. Kar seveda ne pomeni, da živim namesto vas. Imam pa čisto vest. Ko šimfam.
