Kako sem podkupil celjskega sodnika

LJUBLJANA – Oba sta bila v temnem, sodniška mojstra kazenskega prava, pa je bila med njima kljub temu bistvena razlika. Na zgornjem podestu je v usnjenem fotelju sedela ljubljanska okrožna sodnica Vladislava Lunder, njena črna oprava je bila službena kuta. Malce nižje nasproti nje se je na neudobno zatožno klop zleknil Milko Škoberne, verjetno sta znanca že od prej, saj je njen poklicni kolega iz Celja, ki pa že nekaj časa nima pravice do nošnje kute; le na zanj tako pomemben dan si je izbral temnejšo svečano obleko.

Jasno je, da to ne bo sodni proces, kakršnih smo vajeni, ter da bomo, čeprav sta na zatožni klopi tudi Marjan Salobir in Esad Ramić ter čeprav njihove interese zastopa kar pet odvetnikov, priča le nenehnemu prerekanju ljubljanskega in (vsaj začasno) eks celjskega sodnika.

Ujeti s kuvertami

Tako je bilo tudi na včerajšnji prvi dan sojenja v ljubljanski sodni palači, ki je napočil po nedavnem propadlem predobravnavnem naroku, ko ni obtožencem niti na misel prišlo, da bi priznali krivdo. Pravzaprav je nista Škoberne in Ramić (tega na sodišče zaradi zlomljene roke včeraj sploh ni bilo), Salobir pa se o njej ni hoteli izreči.

Specializirana tožilka Blanka Žgajnar je po pričakovanih začetnih zapletih – Škoberne in Lundrova sta se namreč kar dolgo dajala, ali se sojenje brez Ramića sploh sme začeti, zmagala pa je sodničina in se je – prebrala obtožbo.

Predvsem gre za povzetek pisma, ki ga je Celjan Esad Ćehajić novembra 2010 poslal tudi na naše uredništvo. Pisal je, da se je na celjskem sodišču znašel v kazenskem postopku zaradi domnevnega ukvarjanja s prostitucijo. Potem pa je očitno naenkrat izpuhtel, zato so za njim razpisali tiralico. »Okrožnemu sodniku v Celju Škobernetu sem prek posrednika, ki me je z njim spojil, dal do zdaj 9000 evrov, a on mi je odpravil pripor in mednarodno tiralico. Rekel mi je, da je sodišče poslalo nalog za umik tiralice na Hrvaško in BiH, da bi lahko odšel v BiH po še 50.000 EUR, a po predaji tega denarja mi bodo v roku dveh ur umaknili tiralico za območje EU, če bo delovni dan. V nasprotnem primeru bo sodnik Škoberne v sodelovanju z državnim tožilcem v roku nekaj dni razpisal novo obravnavo, jaz se ne bom mogel odzvati, in bodo zoper mene ponovno odredili pripor in razpisali novo mednarodno tiralico,« je v slovenščini na svoj način pisal Ćehajić.

Pismo je priromalo tudi v roke policije in tožilstva. Nastavili so past in trojico ujeli s prsti v marmeladi. To je bila predaja navidezne podkupnine v obliki označenih 18.000 evrov, ki jih je Ćehajić predal Salobirju, ta jih je dal v tri kuverte in ob njihovem srečanju v Laškem eno s petimi tisočaki zadržal zase, drugo z enako vsoto dal Ramiću, najtežjo z osmimi pa Škobernetu.

»Nič uradnega, ni kaznivega dejanja«

Ta obljublja, da se bo v tej zadevi temeljito zagovarjal, a se včeraj še ni, »ker v tej fazi za to nimam namena, volje ali želje«. Raje se je na prvi sodni dan posvetil temu, da z vsemi topovi napade vsako črko iz obtožbe na svoj račun. Ne razume je, pa čeprav mu je Žgajnarjeva cinično odvrnila, da bi jo kot diplomirani pravnik že moral.

»Toda ta obtožba presega tudi to dejstvo. Kako naj jo razumem, ko pa temelji na izmišljenih stvareh, na kavarniških govoricah brez dokazov?! V spisu imate dokaz, ki ga očitno ni nihče niti pogledal. V času, o katerem govori tožilstvo, proti Ćehajiću vendarle sploh ni bila razpisana tiralica!« ji je vrnil Škoberne.

Sicer niti ne skriva, da je pravno svetoval Ćehajiću, toda ne priznava, da je za dodatne umazane storitve zahteval plačilo v obliki podkupnine in da je torej zagrešil najbolj bogokletno kaznivo dejanje, ki si jih lahko privošči uradna oseba, sploh pa tako pomembna in imenitna, kot je sodnik z večnim mandatom.

V zapisnik je narekoval – običajno ni ravno navada, da to smejo početi obtoženci, saj njihove izpovedbe snemajo ali njih besede povzemajo tisti v črnih kutah –, »da sestajanje z osebo, za katero je odrejen pripor, ni uradno dejanje, pisanje vlog za neko osebo prav tako ne in tudi pogovor o njegovi zadevi ni. Ni uradnega dejanja, ni kaznivega dejanja.«

A če torej suspendirani celjski sodnik odločno zavrača, da je za svoje storitve Ćehajiću kadar koli vzel en sam evro podkupnine, ga je v preiskavi namočil včeraj molčeči soobtoženec Salobir. Svojo vlogo v domnevni združbi, v kateri naj bi Škoberne zahteval podkupnino, onadva z Ramićem pa sta bila njegova pomočnika, je pred preiskovalno sodnico zminimaliziral. Sosed Ramić ga je baje nekega dne poklical, da ima njegov znanec Ćehajić neke pravne težave, in ga zaprosil, naj mu najde kakega pravnika, on pa se je spomnil na Škoberneta.

Nato je med zaslišanjem celo dopuščal možnost, da je v medsebojnih pogovorih kdaj uporabil besedo podkupnina, da je slišal, da je Ćehajić dal 9000 evrov, ter da si je z Ramićem in Škobernetom res razdelil 18.000 evrov.

Toda Milko Škoberne ima občutek, da je šlo pri zaslišanju Salobirja za psihološko voden intervju, pri čemer se je tožilstvo z njim dogovorilo, da če bo govoril čim bolj proti njemu, mu ne bo treba v pripor. »Salobir denimo pove, da mi je izročil 8000 evrov. Ga je kdo vprašal, zakaj mi jih je? Ga je kdo vprašal, ali so ti evri od Ćehajića ali od nečesa, kar je bilo med nama, med menoj in Salobirjem torej? Nihče ga ni in seveda ga ni, ker jim to ne bi šlo v kontekst in ne bi šlo več proti cilju vse skupaj prikazati čim bolj meni v škodo.«

Sojenje se bo nadaljevalo v četrtek. Zaslišali bodo Esada Ćehajića, torej avtorja zgodbe Kako sem podkupoval celjskega sodnika.