Kako nevarni so nevarni prevozi?

LJUBLJANA, LOGATEC – Letošnje poletje bo številnim ostalo v spominu tudi zaradi hude prometne nesreče, v kateri je slovenski šofer vlačilca z neočiščeno cisterno za prevoz goriva dobesedno pometel avtomobile na počasnem pasu avtoceste pri Logatcu. Štirje mrtvi romunski državljani, pokojni voznik cisterne ter še nekaj poškodovanih – a nesreča bi bila lahko še bolj katastrofalna prav zaradi neočiščene cisterne. Takrat je marsikoga presenetil podatek, da je neočiščena cisterna, polna hlapov, nevarnejša kot cisterna, polna goriva, saj bi lahko ob trku v skale in avtomobile prav tako prišlo do samovžiga ali rušilne eksplozije.

Štirikolesna nevarnost

V primeru cisterne, ki je pogodbeno prevažala gorivo po Sloveniji, je šlo za vozilo in voznika, ki spadata v kategorijo posebnega tehničnega preverjanja vozil in posebne usposobljenosti voznikov za prevoz nevarnega blaga po mednarodnem standardu, ki ga pri nas poimenujemo z mednarodno kratico ADR. Seveda se z ravnanjem nevarnega blaga ne srečujejo zgolj vozniki – a skladiščniki ter nadzorniki praviloma ne prevažajo nevarnih materialov na najbolj prometnih cestah, ki si jih delijo z rekami osebnih vozil ter flotami navadnih kamionov. In predvsem tukaj naj bi bila ogrožena naša skupna varnost, meni Tone Peinkiher, poznavalec razmer, ki na varnostnem področju dela 30 let, ter trdi: »Zelo vprašljivo je, komu vse slovenska država podeljuje certifikate in izpite.«

Za področje certifikatov in usposabljanj oseb, ki ravnajo z nevarnimi tovori po standardu ADR, je pristojen Direktorat za promet pri ministrstvu za infrastrukturo, za področje prevoza nevarnega blaga pa je v prvi vrsti odgovoren sekretar Alojz Habič. Ta je na položaj prišel z notranjega ministrstva, enako kot področje upravljanja in nadzora, ki so ga prenesli na ministrstvo za infrastrukturo. Usposabljanja delavcev – torej voznikov, skladiščnikov in varnostnih svetovalcev – za področje prevozov nevarnega blaga v prometu pa izvajajo zasebna podjetja.

Habič ne dela zgolj kot sekretar, ampak si kakšno slajšo skorjico kruha prisluži tudi s predsedovanjem izpitnim komisijam ali kot član komisije. Habič pa je (skupaj z Vojkom Robnikom, svojim predhodnikom na področju ADR) tudi avtor priročnika za ADR izpite, ki stane 198 evrov. »Prav Robnik je pripravil Habiča, da za njim prevzame področje nadzora nad usposabljanji in certifikati za področje prevozov nevarnega blaga v vseh oblikah prometa na Sloveniji. Oba najdemo tudi kot glavna prepisovalca in snovalca zakonodaje na tem področju,« pojasnjuje Peinkiher.

Tujcem skozi prste?

V Sloveniji se na področju nevarnih prevozov usposablja veliko delavcev: zaradi velike gibljivosti in menjave zaposlitev je zagotovljen pritok novih kadrov, stari imajo veliko obnovitvenih usposabljanj, tujci pa so poglavje zase. Pri nas se lahko namreč usposabljajo tudi ti: »Za piko na i sta Habič in Robnik začela pred dvema letoma organizirati usposabljanja in izpite za delavce ADR tudi za tujce. Gre predvsem za voznike iz Ukrajine, Slovaške, Poljske in druge, ki ne znajo niti angleško, še manj slovensko. Kakšna je komunikacija s tujci? Ima vsak svojega asistenta, ki mu pomaga narediti izpit?« se sprašuje Peinkiher.

Na drugi strani je manj logike: čeprav državni sekretar Habič bdi nad področjem ter izvaja izpite v popoldanskem času, je vse brez težav: »Omenjeni sodelavec ministrstva za infrastrukturo v navedenem primeru za opravljanje dodatnega dela ne potrebuje dovoljenja delodajalca,« pojasnjuje nepodpisani funkcionar z ministrstva za infrastrukturo. Na vprašanje o morebitnem konfliktu dopoldanskih, državnih dejavnosti in popoldanski stranski obrti pa si pilatovsko operejo roke: »Omenjeni sodelavec ministrstva ne opravlja nadzora.« Zdaj gre bolje razumeti Peinkiherja, ki grmi: »Gre za skoraj popolnoma sprivatizirano področje prevozov nevarnega blaga!«

Ob zgodbah o raznih zakulisnih igrah ter domnevno vprašljivi praksi je tragično dejstvo, da šoferji z velikimi cisternami in drugimi tovornjaki danes vozijo po slovenskih in drugih cestah in vsak dan ogrožajo naša življenja; v primeru nevarnih tovorov se je že v izkazalo, da je ob komplikacijah in nesrečah ogroženost večja kot sicer. Do takrat vprašanje, ali pri nas resnično delamo kompromise na račun varnosti ogroženih udeležencev v prometu, ne bo vnebovpijoče: če pa se bo enkrat zgodila nesreča, bo prepozno za popravke. Cena se, v tem primeru, ne plačuje zgolj v zastrupljeni naravi, marveč v človeških življenjih. Teh pa pri nas v praksi ne ščitimo najbolje, kakor bi jih lahko – in to ne zgolj pri nevarnih prevozih, ki so pri nas očitno še kanček nevarnejši kot drugod.