Kako neki so seksali naši dedki in babice

ŽIRI – Po četrt stoletja, v katerem je pred svoj diktafon povabila več kot 1600 žensk in moških, mladih in starih, veselih, žalostnih in vseh vmes, je Žirovka Milena Miklavčič izdala novo knjigo. Ta še zdaleč ni njena prva, je pa bržčas ena od tistih, ki bodo našle veliko zvedavih bralcev. Zakaj? Knjiga z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače na okoli 350 straneh opisuje intimne podrobnosti iz življenja naših dedkov in babic ter pokuka tudi v slovenske spalnice preteklosti. To je pogled v – ne tako oddaljeni – čas, ko je bilo spodnje perilo prej redkost kot pravilo in ko je bila tedenska higiena strnjena kvečjemu v sobotnem umivanju nog. Ne le spomin na (ne)higieno, tudi spomin na to, kakšno je bilo spolno življenje na Slovenskem od začetka minulega stoletja vse tja do leta 1960, zna biti za marsikoga šokanten.

Da je ena od tistih, s katerimi so ljudje, pa četudi popolni neznanci, pripravljeni deliti najbolj intimne trenutke, je Milena Miklavčič spoznala že zgodaj. »Devetnajst let sem imela, ko sem rodila prvega otroka, Tadeja. Pred več kot štiridesetimi leti sem v porodnišnici delila sobo s sivolaso gospo, ki mi je, gologlavem piščetu, zaupala mnoge podrobnosti iz svojega življenja. Večine pripovedi se sicer ne spomnim več, je pa govorila o tem, kakšno je njeno življenje s pijancem. To je bila prva izpoved, ki se mi je vtisnila v spomin,« se začetkov poslušanja življenjskih zgodb spominja verjetno najbolj znana žirovska pisateljica, blogerka in pravljičarka.

Poglavje o intimnih odnosih

Zakaj se ljudje nekaterim radi zaupajo, drugi pa na takšen odziv sogovornikov zlepa ne naletijo? »Kaj pa vem, zakaj znam hitro vzpostaviti stik z ljudmi. Morda zato, ker sem starejša, že po videzu čisto vsakdanja, ena iz množice, prav nič atraktivna, ampak bolj preprosta. Pa po domače govorim in se rada zasmejem,« se ustnice sogovornice razširijo v nasmeh.

Pravi, da so se tudi zaradi naštetega tisti, ki jih je v četrt stoletja povabila pred diktafon, tako zelo sprostili in se prepustili moči spomina, da so ji zaupali tudi najintimnejše skrivnosti. »Pogosto mi je bilo žal za posameznike, zlasti starejše, ki niso imeli nikogar, da bi jim prisluhnil. Domačim so se zdeli sitni, drugih pa je tisto, kar so nekoč doživeli, še manj brigalo. Ur, ki jih preživljam ob poslušanju, že zdavnaj ne štejem več. Vse, kar sem uvrstila v knjigo, je dragoceno. Drznem si reči, da pa je poglavje, ki govori o intimnih odnosih med moškim in žensko, celo neprecenljive vrednosti,« razmišlja Milena Miklavčič o novi – upamo si že reči, da tudi odmevni – knjigi in doda: »V njej so zgodbe, ki so unikatne, še nikoli slišane, še nikoli zabeležene. O spolnosti naših prednikov imamo precej izkrivljene poglede, saj so bili mnogi, ki bi o tem morali pisati, verjetno v zadregi, ko je bilo treba odpirati vrata v spalnice dedkov in babic. Mislim, da je meni to uspelo. Zgodbe so iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov.«

Žensko so hitro označili za lahko

Eden od tistih naukov, ki jih je Milena že dala novi generaciji zapisovalcev zgodb, gre – prosto po spominu pišoče – približno takole: »Ko prideš do hiše, kjer ne veš, kakšne zgodbe te čakajo in kdo ti jih bo pripovedoval, parkiraj avtomobil vzvratno. Usedi se čim bliže vratom, nato pa poslušaj, si zapisuj in sprašuj čim več.« Milena je pač takšna, da v vlogi poslušalca tudi pove, kaj misli. Če vidi, da sogovorniki tarnajo brez razloga, se jim potrudi odpreti oči: »Ne vidijo tistega, kar imajo. Raje hrepenijo po tistem, česar nimajo. Včasih me prav zaboli, ko vidim, kako jim med prsti tečejo priložnosti, da bi bili srečni.«

Milena je bila vzgojena konservativno, zato je nekako pričakovala, kaj ji bo o intimnih trenutkih pripovedovala večina sogovornic. Tisti, ki o preteklih intimnostih nis(m)o tako poučeni, pa s(m)o ob branju čisto sveže knjige presenečeni in začudeni, celo šokirani. Skozi knjigo se kot rdeča nit vleče miselnost, ki jo je Milena takole povzela: »Takrat, ko si je zakonski mož poželel žene, mu ta ni smela reči ne. Morala se je uleči, si potegniti kiklo čez glavo in obmirovati. Če se je premikala ali pokazala, da vsaj malo uživa, jo je označil za lahko, zaradi česar je bila marsikatera tudi tepena. Na vprašanje, koliko časa je možev skok trajal, je večina sogovornic povedala, da je bilo, na srečo, to komaj kaj več kot minuto ali dve. Kaj je to orgazem, se ženskam ni niti sanjalo. Odnos je bil zanje praviloma zelo boleč, saj mož ni poskrbel, da bi uživala tudi žena.«

Ata so imeli pri postelji nožičko

Imena sogovornikov, ki so se spominjali podrobnosti o intimnostih z začetka minulega stoletja, so v knjigi izmišljena, njihove zgodbe resnične. Tudi besede: »Tone (1921) je pripovedoval o svojem očetu, ki je bil surovež in pijanec. Pri hiši je bilo že 14 otrok, on pa se je do žene, Tonetove matere, obnašal tako, kot da je pri hiši zato, da zadovoljuje njegove spolne potrebe. Pri tem se ni oziral niti na otroke, ki so čemeli na peči, ko si je na špampetu (postelji), ki je bil v istem prostoru, jemal svoje pravice.« Skorajda neverjetna za današnji čas je tudi pripoved gospoda s psevdonimom Lipe, ki je bil rojen leta 1916: »Spominjam se, da so naš ata imeli pri postelji, na polički, nožičko. Bila je manjša, z ukrivljenim rezilom. Ko sem se oženil, mi je eno zelo podobno porinil v žep z besedami, da mi bo še prav prišla. Šele od hlapcev sem izvedel, čemu služi. Okoli curaka so se čez dan nabirale dlake, ki so izpadale. Pomešale so se s sirčki, ki so se luščili ob premikanju kožice okoli glavice. Če si možakar vsega našteta ni postrgal z nožičko, ga je pri naskakovanju ženske močno oviralo (rebalo).«

Luka je Mileni Miklavčič pripovedoval takole: »Poznal sem tistega, h kateremu so hodile noseče ženske, da bi na skrivaj odpravile nezaželen plod. Vzel je količ od marele in šel z njim v nožnico. Marsikatero je sicer rešil nosečnosti, zgodilo pa se je tudi, da so ženske po posegu umirale. Kar nekaj jih je bilo zaradi svoje lahkomiselnosti jalovih.« Ignac (1932) pa ji je zaupal: »Ženo sem imel zato, da mi je rodila otroke, kuhala in gospodinjila, za seks pa nikoli ni bila kaj prida. Ne prva, ne druga, ne tretja. Če sem želel zadovoljiti svoje potrebe, sem šel h kurbam. Za denar so naredile vse, kar sem jim ukazal. Ena od njih se je umila med nogami kar pred mojimi očmi, nekaj vode pa si je pljusknila tudi pod pazduhi. Namigne mi, naj se slečem, to sem zelo hitro naredil, saj sem bil ves neučakan. Bila je brez zob, in ko se me je lotila, je že po nekaj minutah špricnilo. Bilo mi je nerodno, hotel sem vstati, a me je porinila nazaj. Vzela ga je v roke, ga malo podrgnila – pa se je spet zgodilo. Veliko lažjega sem se počutil, malo je manjkalo, pa bi jo kar objel.«