DOMŽALE – Nepremičnina v Dobu je bila za predsednika Državljanske liste Gregorja Viranta odlična naložba. Z njo je namreč dobro zaslužil, medtem ko je v njej živel. Zaradi smradu, kot je sam dejal pred časom, so mu dodelili odškodnino, s katero je v žep pospravil 5,43 milijona nekdanjih tolarjev (dobrih 22 tisoč evrov, preračunano po 239,64 tolarja za en evro). V oči pa bode podatek, da je soglasje za izplačilo odškodnine dal takratni predsednik občinskega sveta Domžale Miha Brejc, oče Virantove žene Nane Brejc Virant, kot je razvidno iz pogodbe, ki smo jo pridobili. Naj omenimo, da je Virantov tast (bil) sicer Virantov sosed, soglasje za izplačilo odškodnine podpisal tudi samemu sebi. Družinsko so tako Virantovi in Brejčevi v žep pospravili dobrih 44 tisoč evrov.
V tekstu sem pomotoma navedel, da je Virantov tast Miha Brejc grozil novinarju s pištolo, kar pa ne drži. Kot so poročali mediji, je ob rubežu pri Jankoviću grozil Jankovićev tast Marjan Virant. Vsem prizadetim se za nenamerno napako iskreno opravičujem. Aleksandar Lukić, novinar |
Virant: Tast bi podpisal, kar koli bi mu dali
Virant v svojem odgovoru izpostavlja: »Za odškodnino zaradi okoljskih vplivov komunalne deponije v Dobu nisem nikoli zaprosil niti nisem kakor koli vplival ali mogel vplivati na odločitev občinskih organov. Kolikor mi je znano, je odlok o odškodnini za lastnike zemljišč okrog deponije predlagala takratna županja na podlagi strokovne študije, ki jo je naročila občinska uprava.« Pri tem pa opozarja, da Brejc te odškodnine ni mogel »dodeliti«, ker ni bil predlagatelj akta, v občinskem svetu pa je imel en sam glas. »Verjetno ste zmotno mislili, da gre za njegovo odločitev, ker je podpisan pod odlokom kot predsednik občinskega sveta. Predsednik občinskega sveta (zdaj župan) pač po definiciji podpiše vsak akt, ki ga sprejme občinski svet. Več o postopku sprejemanja tega odloka ne vem,« je zaključil svoje pojasnilo. 
Največ 600 nemških mark
Iz pogodbe med občino Domžale in oškodovanci je razvidno, da gre za odškodnino zaradi slabše kakovosti zraka, predvsem pa zaradi povečane prometne obremenitve lokalne ceste, ki se s transportom približa stanovanjskim hišam, kjer živijo Virantovi in Brejčevi. Študijo o vplivih je opravil Inštitut za ekološki inženiring (IEI). Ta je ugotovil, da šestim nepremičninam, ki so od deponije oddaljene v pasu 500 metrov, zaradi hrupa, praha in smradu pripada odškodnina. Splošna naj ne bi presegala 400 takratnih nemških mark na mesec, individualna pa naj bi znašala največ 600 in najmanj 400 nemških mark.
Mimogrede, IEI je pisal o šestih upravičencih, občina Domžale pa je v spornem pasu dodala še enega in odškodnino izplačevala sedmim oškodovancem.
Krepko čez mejo
V pogodbi z upravičenci, med katerimi sta Virant in Brejc, je odškodnina določena v višini 2,5 odstotka iz bilančne postavke fakturirane realizacije »javne higiene«. Navzgor pa ni omejena, in to kljub temu da je po priporočilu omenjenega inštituta za najvišjo individualno odškodnino zgornja meja postavljena pri 600 nemških mark. Samo leta 1997 je Virant na račun odškodnine prejel dobrih 873 tisoč tolarjev (skoraj 9500 nemških mark), do leta 2002 pa so mu letno nakazovali od 817 tisoč do 944 tisoč tolarjev.
Na pojasnila Občine Domžale še čakamo.
