Drugi dan vojne, 29. junija 1914, je tržaška Edinost zapisala: »Avstrija je včeraj popoldne napovedala Srbiji vojno. Kocka je padla! Trdno upamo, da vojna ostane lokalizirana.« Istega dne je Slovenec optimistično zapisal, da so odnosi z Rusijo še vedno taki kot dotlej, korektni in prijateljski, Velika Britanija pa si s svojo diplomatsko dejavnostjo prizadeva, da bi vojna ostala v lokalnih okvirjih.
Donavska monarhija se je temeljito pripravila na morebitno vojno, čeprav je za razliko od drugih evropskih velesil dolga leta vodila dokaj miroljubno mednarodno politiko, ki jo je po cesarjevih navodilih uresničeval dolgoletni zunanji minister Alois Lexa von Aehrenthal.
Katastrofalna taktika
Avstro-Ogrska je imela pred prvo svetovno vojno na primer trikrat manj usposobljenih vojakov na milijon prebivalcev kot Srbija, razen tega je bil Franz Conrad von Hötzendorf edini evropski načelnik generalštaba brez vojaških izkušenj, saj v svoji poklicni karieri v vojnih razmerah ni vodil niti manjše enote. Bil je priznani avstro-ogrski vojni teoretik in avtor zelo branega priročnika o vojskovanju, v katerem je bilo med drugim izpostavljeno, da je vkopavanje v strelske jarke neprimerno, češ da negativno vpliva na bojno moralo vojske. Poveličeval je samo napad in ofenzivno delovanje, kar naj bi prineslo hitro zmago. Von Hötzendorf je v svojem priročniku v vojni predvidel samo odločne juriše in nagle preboje sovražnikovih bojnih črt. V spopadu z Rusi poleti in jeseni 1914 se je svojih dogem neomajno držal in njegova taktika na bojišču je bila glavni razlog za katastrofalne poraze in nepotrebne množične žrtve dvojne monarhije že v prvih mesecih vojne.
Začetek vojne je pretrgal običajno vsakdanje življenje ljudi. Vpoklic v vojsko so družine doživele kot hudo poletno neurje. Večina Slovencev je takrat živela na vasi, njihove družine so imele nekajkrat več družinskih članov kot danes, saj je po navadi skupaj živelo več generacij.
Jok, objemi in poljubi
Odhod na fronto je v svojih spominih opisal Leopold Vadnjal, vojak znamenitega 17. slovenskega pešpolka kranjskih Janezov. »Na kolodvoru se je kar trlo ljudstva. Bataljon je vkorakal na kolodvor za ograjo, pred vse vhode so postavili stražo, da bi ljudje ne mogli do nas, toda nič ni pomagalo. Ljudstvo je na silo vdrlo skozi vrata in spet so se začeli enaki prizori kot prej v vojašnici. Jok, objemanje in poljubljanje, ves čas je igrala godba, nekateri so začeli spet plesati. Kmalu je pripeljal vlak.
Andrej Ažman, katehet meščanske šole v Postojni, je med vojno skrbno zapisoval dogodke iz tega obdobja: »26. julija, nedelja zjutraj. Ljudje gredo k 6. maši. Že od daleč vidiš gruče stati ob cestnih vogalih. Ko prideš tja, ti pokažejo plakat, ki ukazuje delno mobilizacijo. V 24 urah mora vsak neaktivni vojak do 42. leta odriniti na svojo opremno postajo, tako ukazuje cesar. Tako je v Postojni. Od vasi do vasi pa hitijo seli ter nabijajo iste ukaze. Neopisljiv vtis so napravili ti plakati. Gre zares! Možje, eni so veseli, drugi potrti; eni kričijo, kako bodo Srbi tepeni, drugi molče hitijo pravit ženi, gostilne pa se jamejo polniti in iz vseh se kmalu sliši glas harmonike …
27. julija vse hiti na kolodvor. Vse je natlačeno na kolodvoru. Možje in fantje v šopkih, kovčki v rokah, vrisk, petje, jok žena, vse pomešano. Kmalu bomo nazaj, kliče ta; vse nas bodo pobili, vpije drugi; ta kaže, kako bo tepel Srbe, oni pravi, da gre na Laha. Vlak pridrdra! Še en vrisk, še en stisk roke, še enkrat: Živijo, Avstrija, še en pogled in stlačijo naše ljudi v že do zadnjega kotička napolnjeni, z zastavami okrašeni vlak. Vendar je še upanje, da se bo spor mirno poravnal, saj je naša država že prej dvakrat poslala vojake na srbsko mejo, pa je vselej prišlo do poravnave.«
Bralci Slovenskih novic lahko knjigo Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914–1918) naročite po posebni ceni 30 evrov z vključeno poštnino pri založbi Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana (O1/23-06-580, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.). |
