Kako drag je brezplačen študij v Sloveniji

Slovenija se lahko – med drugim – pohvali z brezplačnim študijem. Kot čarobno deželo z nezadolženimi študenti oziroma kot prelep primer humane družbe jo je v svojem dokumentarnem filmu predstavil ameriški kontroverzni režiser Michael Moore. Morda je študij v primerjavi s študijem v deželah še bolj krutega kapitalizma, kot je pri nas, res veliko bolj dostopen študentom, a vendar je daleč od tega, da bi bil brezplačen.

Čeprav ga univerze in fakultete ponujajo in tržijo kot brezplačnega, to pomeni zgolj to, da ni šolnin, študentje pa morajo vseeno plačevati številne stroške, ki jih povzročajo visokošolskim ustanovam oziroma če hočejo študirati. Med te stroške spadajo vpisnine v prvi in v vsak višji letnik, vpisna dokumentacija, študentske izkaznice, prispevki za informacijske sisteme, potrdila o vpisu, potrdila o opravljenih študijskih obveznostih, stroški za komisijske in diferencialne izpite ter še mnogi drugi.

Najdražji v Ljubljani

Če upoštevamo vpisnino v prvi letnik in ceno četrtega poskusa opravljanja izpita, so tako najdražji v Ljubljani (211 evrov), sledita Nova Gorica (96 evrov) in Univerza na Primorskem (71,55 evra), najcenejši pa je študij za študente v Mariboru, saj tam oboje skupaj stane 54 evrov. Na Univerzi v Ljubljani vpisnina v prvi letnik stane 29, v naslednje letnike pa 21 evrov. Za študentsko izkaznico se plača 6,70, za potrdila o opravljenih izpitih 4,60 evra. Izpit za študente brez statusa stane 60,80 evra, četrti poskus oziroma komisijski izpit pa 182 evrov. Na Univerzi v Mariboru za vpis v prvi letnik plačajo 22, za v naslednje pa 17 evrov. Prispevek za e-gradivo stane 100, stroški infogradiva so 10 evrov. Četrto opravljanje izpita in izpit brez statusa staneta 32 evrov, komisijski 64 in diferencialni izpit 32 evrov.

Cenik Univerze na Primorskem: prvi vpis – 32 evrov, vsak naslednji – 31 evrov, potrdilo o vpisu – 4,56 evra, četrti poskus opravljanja izpita – 39,55 evra, komisijski izpit – 87,87 evra, diferencialni izpit – 39,55 evra. Na Univerzi v Novi Gorici vpisnina (z vsemi vključenimi potrdili) stane 75 evrov, četrti poskus opravljanja izpita 21 evrov, vsak nadaljnji pa 210 evrov.

Zakaj tako velike razlike

Morda na prvi pogled ti stroški niti niso prav visoki, a vendar se skupaj z drugimi stroški za študentsko življenje naberejo kar v zajeten kupček denarja. Poleg tega se močno razlikujejo po posameznih univerzah, nekateri pa včasih narastejo v nerazumljive višave. Tako na primer cene za komisijski izpit nihajo vse od 21 do 182 evrov, slednje velja za Univerzo v Ljubljani. Študente jezi tudi, da so prepisi z ene na drugo univerzo lahko zelo dragi in da je treba plačati vsa mogoča potrdila, na primer samo za potrdilo o opravljenih izpitih je treba doplačati okoli 40 evrov. »To se mi zdi popolnoma nesmiselno, da plačujemo že opravljene izpite oziroma plačujemo zanje samo zato, ker niso bili opravljen na univerzi, kamor smo se vpisali. Ali niso vse to javne univerze, ki naj bi jih plačevala država? Ali ni študij v Sloveniji brezplačen in zakaj tako visoki stroški za brezplačen študij? Zakaj se cene na slovenskih javnih univerzah tako močno razlikujejo in kam gre potem ves ta denar?« se je razjezil študent, ki se je nedavno z mariborske univerze vpisal na ljubljansko in ugotovil, da je glede stroškov ta najdražja v Sloveniji.

Univerze ne dobijo dovolj od države

Da to ni prav nič spornega in problematičnega, nam zagotovijo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. »Cenike določajo univerze same in ministrstvo nima nobenega vpliva na višino cene. Gre za avtonomno pristojnost univerz, stroški pa se morajo zaračunati na podlagi dejanskih stroškov, ki nastanejo,« nam povedo.

A zakaj sploh dodatni stroški študentov, če je študij v Sloveniji brezplačen? To nam pojasni prof. dr. Borut Božič, predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani. »Nobeno šolanje v Sloveniji ni brezplačno, niti obvezno osnovnošolsko ne. Vprašanje je samo, kdo je plačnik. V Sloveniji velik del šolanja plačajo državljani skozi davke in prispevke v proračun, manjši delček pa ga poravnajo študentje sami. To ni nič novega in že dolgo je tako. Res pa je, da je bilo včasih, še pred krizo, tega vplačevanja manj, manj je bilo nadzora in ni bilo toliko odvisno od statusa. Včasih so vsi imeli status, danes pa ne več,« pove. Prof. dr. Božič še razloži, da konkretno njihova univerza od države dobi 178 milijonov evrov, s čimer pokrije plače za zaposlene, za vse drugo, na primer za stroške upravljanja, vodo, elektriko, ogrevanje, investicijsko vzdrževanje, pa jim ostane le še 14 odstotkov. »Za nacionalni program, ki ga izvajamo, dobimo absolutno premalo sredstev, seveda pa to ni prav nič povezano z vpisninami in stroški študentov, saj z njimi le pokrivamo dejansko nastale stroške.«

Vzgojni vidik visokih cen

A kako so na Univerzi v Ljubljani prišli do cene 182 evrov za komisijski izpit, kar je celo nekajkrat več kot na drugih univerzah? V odgovoru predsednik UO poudari tudi vzgojni vidik te močno zasoljene cene. »To je hkrati mehanizem za zagotavljanje kakovosti. V Sloveniji imajo študentje nesorazmerno veliko poskusov opravljanja izpitov v primerjavi s tujino, kjer sta po navadi samo dva. Poleg tega je ugotovljeno, da velika večina študentov izpit naredi vsaj v drugem oziroma najpozneje v tretjem poskusu. Zelo malo študentov izpita ne naredi niti v tretjem poskusu. Pri tem smo naredili kompromis in se skupaj s študenti dogovorili, da števila možnosti poskusov ne zmanjšamo, s tem da četrti in peti poskus plačajo. To, da nekdo tolikokrat ne naredi izpita, namreč po vsej verjetnosti pomeni, da je lahko zgrešil smer študija, da mu neka smer pač ne leži ali da žal ni sposoben zanjo. Sicer pa je cena 182 evrov precej sorazmerna z vloženim delom, saj gre za tri profesorje, ki morajo izpit pripraviti, sodelovati na njem in delati zapisnik,« je še povedal prof. dr. Borut Božič.

Nekateri predlagajo uvedbo šolnin

Še ena posebnost slovenskih univerz je neučinkovitost študija. Delež študentov, ki ga konča v roku, je namreč zelo majhen, mnogo manjši od deleža v drugih državah. Na to je nedavno, kot so septembra poročali v Svetu kapitala, opozoril generalni sekretar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) Angel Gurría in naši državi predlagal nekaj ukrepov, ki bi jih morali nujno sprejeti, če bi hoteli izboljšati učinkovitost študija. Med prvimi ukrepi, ki jih predlaga OECD, je uvedba šolnin za redni univerzitetni študij. Kot so zapisali v Svetu kapitala, uradni podatki o učinkovitosti slovenskega študijskega sistema ne obstajajo, so pa na primer na filozofski fakulteti razkrili, da je v lanskem študijskem letu študij prve stopnje v roku končalo 28 odstotkov diplomantov. Za primerjavo – najboljše poslovne šole v svetu naj bi se ponašale s kar 95-odstotno učinkovitostjo. Razlika je očitna.

A medtem ko v tujini učinkovitost študija povezujejo prav z uvedbo šolnin, saj naj bi bili zaradi njih študentje bolj zavzeti in visoko motivirani, da čim prej končajo študij, pri nas nič ne kaže, da bi razmišljali o tem. Pravica do brezplačnega študija za vsakogar je zagotovo ena od tistih, ki si jih nihče v politiki ne bi upal jemati, študentje kot množična skupnost pa si jih zagotovo ne bi pustili odvzeti.