Ne samo v prenesenem smislu, tudi v resnici je vprašanje, kako poskrbeti, da bi bil volk sit in koza cela. Nekaj je gotovo, pravi Miran Bartol: »Če ne bi vsako leto uravnavali števila določenih vrst živali v naravi, bi se škoda v kmetijstvu povečala. Več bi bilo tudi kriznih situacij v urbanem okolju.«
Miran Bartol skrbi za Kočevsko-Belokranjsko lovsko upravljavsko območje, ki se razteza od Grosupljega prek Kočevja do Vinice in Metlike. To je naravno izjemno dobro ohranjeni predel, znan po številni parkljasti divjadi in vseh treh velikih evropskih zvereh, ki tu živijo: medvedu, volku in risu.
Jelka pred izginotjem?
Toda škoda zaradi divjih živali ne nastaja le v kulturni krajini, ampak tudi v gozdu. Čeprav so kočevski gozdovi obsežni in se ne imenujejo zaman jelovo-bukovi, v njih skoraj ni mladic jelke.
Kočevski gozdar Tomaž Hartman, eden največjih strokovnjakov za pragozd pri nas, je pred dvajsetimi leti obljubil, da je pripravljen za vsako najdeno jelko v Rajhenavskem pragozdu, ki bo višja od pol metra, dati zaboj vina. »Ne znamo pojasniti, kaj je tako dobrega na njej, da jo jelenjad poišče in poje,« pravi Hartman, ki ugiba, da je morda za jelenjad kot čokolada za človeka. »V resnici sem stavo o mladi jelki pred desetimi leti izgubil, saj so našli dve mladi, visoki pol metra.« Še vedno ne ve, dodaja, ali naj se tega veseli, kajti v normalnih razmerah bi v teh gozdnih prostranstvih morali našteti 10.000 mladih jelk! »Na koncu bi moralo na vsakem hektaru stati 400 odraslih dreves,« razloži. Zato kar nekaj časa gozdarji niso verjeli, da je največji razlog samo eden – preštevilna jelenjad. Sume so potrdili z ogradami, v katerih te ni, in mlade jelke lepo rastejo.
Divjad in problemi
v kmetijstvu
»Včasih se zdi, kot da smo kmetje proti vsem divjim živalim, a ni tako,« pravi Leon Brelih, ki že tri desetletja kmetuje na 106 hektarov veliki kmetiji. Je eden tistih kočevskih kmetov, ki imajo zemljo najeto od države in kmetujejo na območju nekdanjih kočevarskih vasi. Toda včasih je bilo v Starem Bregu, na Grintovcu in na Riglju približno 30 ali 40 hiš, zdaj je le ena kmetija, naokoli pa gozd. In divje živali. »Na začetku, leta 1986, smo se ukvarjali tudi z ovčerejo, a smo jo opustili, ker so bile ovce magnet za velike zveri, predvsem volkove,« razloži sogovornik. Danes imajo 20 krav in 10 konjev. Kosijo 43 hektarov površin, vendar je krme premalo. Na začetku so kosili manjše površine, vendar je bil donos večji in so se živali lahko prehranjevale z domačo krmo. Po osamosvojitvi so se razmere začele spreminjati na slabše.
Minila so leta – in sodni spor –, da so dokazali, da jim škodo delata jelenjad in srnjad, ki se paseta na travnikih kmetij. »Saj živali ne popasejo na golo, samo odščipnejo vršičke, a trava potem ne raste,« razloži Leon Brelih. Postopoma pa se spremeni tudi travna ruša, postane biotsko manj pestra.
Divji prašiči iščejo
v zemlji žužke
Spet drugje kmetom povzročajo težave divji prašiči. V zemlji iščejo žužke, ob tem pa jo popolnoma razrijejo in uničujejo travno rušo, tako da jo je – če jo hočejo še uporabljati – treba poravnati in na novo zasaditi. »V slovenskem merilu naredijo največ škode divji prašiči,« razloži Miran Bartol. Lani, na primer, so vse divje živali – država jih loči na divjad in zavarovane vrste – naredile za slab milijon evrov škode oziroma natančneje za 900.000 evrov, od tega je odpadlo na divje prašiče 284.000 evrov. Na drugem mestu so medvedi z 259.000 evri, na tretjem pa jelenjad s 166.000. Na četrtem je naša druga velika zver, volk, ki je lani naredil za 136.000 evrov škode.
Na Kočevskem, v osrednjem življenjskem prostoru velikih zveri, je razvrstitev nekoliko drugačna: največ škode naredi medved (za 44 odstotkov), sledi divji prašič s 36.000 evri oziroma 26 odstotki škode, na tretjem pa je volk, ki je povzročil petino vse škode. »Na Kočevskem je zavarovanih vrst več in povzročijo za skoraj 70 odstotkov vse škode.«
Podatki iz minulega leta pa tudi kažejo, da je Kočevska veliko bolj obremenjena s škodo, ki jo povzročijo divje živali, pravi Bartol: »Za 44 odstotkov smo bolj obremenjeni s škodo kot povprečni slovenski prostor.« Prišteti bi morali še nekaj dejstev: da je na Kočevskem skoraj 90-odstotna gozdnatost, kar je veliko več kot v drugih predelih države, kar pomeni, da je tudi kulturne krajine občutno manj. »Na tem območju se na enoto kmetijske površine izplača dvakratnik škode, ki velja za Slovenijo. Tu je življenje težje. Živali naredijo več škode kot drugje, ker je to z divjimi živalmi najbogatejši prostor pri nas.«
Reguliranje živalskega sveta
Koliko in katere vrste divjih živali bodo na leto odvzeli iz narave, načrtujejo gozdarji skupaj z lovci, kmeti in preostalimi uporabniki prostora. Številke odvzema so seštevek odstrela in tistih, ki se jih povozi ali kako drugače odvzame iz narave.
Lani je bila največja številka pri odvzemu srnjadi, iz narave so odvzeli 41.403 živali. Na Kočevskem ni bilo toliko težav s to vrsto parkljarjev, zato so na Kočevsko-Belokranjskem lovsko upravljavskem območju iz narave odvzeli 2578 srnjadi, kar je le šest odstotkov slovenske kvote.
Drugačna slika je pri jelenjadi, saj so na Kočevskem in v Beli krajini uplenili tretjino slovenskega ulova te vrste oziroma 1990 jelenov in košut, v Sloveniji pa 6344. Jelenjad se v slovenskem prostoru širi, s tem pa tudi potreba po večjem odvzemu iz narave. »Z opuščanjem kmetovanja in zaraščanjem površin se izboljšujejo življenjske razmere za jelenjad,« razloži Miran Bartol. Na Kočevskem se zaradi velikega odvzema številnost te vrste zmanjšuje, to pa ne velja za preostalo Slovenijo.
Govorijo kmetje v veter?
Tretja vrsta divjih živali, ki je s stališča človeka problematična, je divji prašič. Pravzaprav je po povzročeni škodi na ravni države najbolj škodljiv, saj je povzročil za tretjino vse lani izplačane škode. Je pa zanimivo, da se številke odvzema divjih prašičev razlikujejo iz leta v leto. Na Kočevskem in v Beli krajini so leta 2013 odvzeli 932 divjih prašičev, lani pa kar 1792, kar je 192-odstotno povečanje! V Sloveniji smo jih lani izločili 9931. »Odvzem divjih prašičev je zaradi visokega prirastka težko načrtovati. Košuta ima v enem letu enega mladiča, divja svinja sedem in več. Če je hrane dovolj, se lahko število divjih prašičev v enem letu močno poveča,« razloži Bartol velika nihanja pri posegih v to vrsto.
Če človek ne bi posegal v populacije divjadi in velikih zveri, bi to dolgoročno pomenilo velik pritisk na okolje. Največ težav bi imeli z medvedi, ki ne spadajo med divjad, ampak so z volkovi posebna zavarovana vrsta. Lani so na Kočevskem odvzeli pet volkov in 64 medvedov.
»Včasih se zdi, da se stvari sploh ne spreminjajo in da kmetje govorimo v veter,« pravi Leon Brelih in dodaja, da je tu in tam le videti premike. Kot je bil zadnji glede popašenosti travinja, razloži: »Še pred desetletjem so nas, ko smo razlagali o popašenosti travinja zaradi jelenjadi, gledali, kot da smo za na Luno. Zdaj pa je to škoda, o kateri se pogovarjamo, in stroka dela kataster popašenosti za vso Slovenijo. Kar je vendarle napredek. A 20 let prepozno.«
Konec maja se je v Podlonjerju, predmestju Trsta, na dvorišču zasebne hiše zgodil eden najhujših spopadov z divjimi prašiči. Pripetil se je na dvorišču 70-letnega Bruna Zeriala, ki je zjutraj stopil iz hiše zaradi glasnega lajanja psa. Zagledal je divjega prašiča, ki je na dvorišče zataval med iskanjem hrane po bližnjih njivah. Zerial je pograbil večjo macolo in se spravil na žival, vendar ga je ta porinila na tla in ga večkrat ugriznila v stegnenico. Lastnika, ki mu je merjasec zmrcvaril nogo, je pred nevarno in razjarjeno divjo živaljo rešil 60-kilogramski kavkaški ovčar Billy, ki se je spopadel z merjascem. Ta se je potem umaknil z dvorišča, Billy pa je zaradi poškodb poginil. Dogodek je v Trstu in okolici spodbudil razprave o večjem nadzoru nad populacijo divjih prašičev na tem območju, saj naj bi jih bilo na tržaškem ozemlju okoli 400. |
V populacije preostale divjadi človek ne posega toliko. Lisic, na primer, so lani na Kočevskem in Belokranjskem odvzeli 760, gamsov 31, jazbecev 2014, kun belic in zlatic 49, poljskih zajcev 87, rac mlakaric 137, fazanov 217, srak 75, šoj 148 in sivih vran 179. Zakaj srake in šoje? »Gre za vrste, ki nimajo naravnih regulatorjev, a ob velikem številu močno vplivajo na druge vrste ptic oziroma delajo znatno škodo v kmetijstvu,« razloži Miran Bartol. |