Sneg je že dobri dve uri neusmiljeno naletaval, gledalcev, ki bi jih moralo biti zaradi nogometne predstave takšnega kalibra vsaj osem tisoč, pa od nikoder. Zelenica je bila prekrita z belo odejo, igralci Olimpije in Maribora pa so se zavzeto pripravljali na snežni dvoboj. Vremenska napoved je bila jasna in povsem točna: sneženje se bo še stopnjevalo, narava bo belo pošiljko dostavljala vso noč. Razmere za igro so bile neregularne že pred začetkom tekme, a so vseeno poskusili. Rinili so z glavo skozi zid. Veliki slovenski nogometni derbi v pokalnem tekmovanju, ki ga je v gostem metežu prišlo spremljat dobrih tisoč ljudi, so igrali 25 minut. Vmes so morali možje z lopatami čistiti sneg s črt, ki označujejo meje igrišča in kazenskih prostorov. Naposled je sodnik vendarle ugotovil, da razmere ne dopuščajo normalne igre in da so igralci še toliko bolj izpostavljeni morebitnim poškodbam. Morda bi bilo že pred začetkom tega nesrečnega dvoboja vredno v ospredje postaviti igralce in njihovo zdravje.
Žal je res, da vrhunski šport že kar samoumevno enačimo s sodobnim gladiatorstvom. Zato pa še ni treba brezvestno prestopati mej mogočega tudi tam in takrat, ko je treba v prvi vrsti biti razumen in previden. Zaradi zdravja športnikov, ki so v svojih karierah že tako in tako izpostavljeni skrajnostim. Andrea Massi, trener Tine Maze, je denimo ostro kritiziral smučarske veljake, ker so imele smučarke in smučarji zgolj dva dni premora med tekmo svetovnega pokala v Moskvi in svetovnim prvenstvom v Schladmingu. Znano je tudi, v kakšnem atomskem ritmu si vsakotedensko sledijo teniški turnirju po vsem svetu. V najbolj razvitih nogometnih državah klubi praktično ne poznajo več daljšega odmora. Astronomske vsote denarja, ki se vrtijo v športu, neusmiljeno narekujejo tekmovalni spored. Treba je prodati televizijske oglase, vstopnice, navijaške rekvizite, hrano in pijačo. Če si danes izgubil, je treba že jutri spet zmagati. Da ostaneš vroč in marketinško privlačen, da se lahko prodaš. Kakšno zdravje neki!
