Malodane vsi športniki, vsaj tisti resni vrhunski, ki premorejo tudi kanček hvaležnosti in nezaigrane skromnosti, se praktično vselej spomnijo na svoje navijače. Zavzeto jih vabijo na svoje tekme, v najbolj napetih trenutkih dvobojev jih podžigajo za dodatno podporo s tribun, skupaj z njimi slavijo zmage in lovorike, kdaj drugič pa družno prebolevajo poraze in se medsebojno spodbujajo, da je jutri nov dan in priložnost za nove zmage ter novo skupno veselje.
Vodstva klubov naj bi bila servis športnim junakom, ki privabljajo množice. Navijači se namreč hitro ohladijo, če se ne morejo z nikomer identificirati, če ne morejo z nikomer dihati v dobrem in slabem. Pri nas pa se pogosto dogaja, da so funkcionarji največji zvezdniki klubov, društev, zvez. Del odgovornosti zlahka prevzamemo mediji, toda če iz okolja ni signalov iz normalno postavljene piramide, jih je nemogoče posredovati javnosti.
Prvi as v nogometnem Zavrču je Miran Vuk, alfa in omega kluba, glavni mecen, ki pa sploh nima uradne funkcije v klubu. Največji zvezdnik nogometne Luke Koper je predsednik Ante Guberac. Prvi frajer Olimpije bi bil rad na vsak način generalni direktor Ranko Stojić, a mu to nekako ne uspeva. Največji zvezdnik slovenske smučarije po odhodu Tine Maze iz tekmovalnih aren je po starem direktorju Juriju Žureju kar novi direktor Jožko Križan, čeprav še sploh ni ničesar naredil. No, nista osamljena; drugi je opozicijski lev, nekdanji predsednik Smučarske zveze Slovenije Primož Ulaga. V kraljici športov pozabite na Primoža Kozmusa, v ospredju je predsednik v odstopu Gregor Benčina. V slovenskem hokeju je dolga leta kraljeval bivši direktor Telemach Olimpije Matjaž Sekelj. Tako močno, da so mnogi igralci predčasno zaključili kariero. Biti večji as od športnikov samih? Misija nemogoče, a eni pač hočejo z glavo skozi zid.
