Kolega Završnik iz športnega dnevnika Ekipa je pred mesecem razkril, da je v javni upravi zaposlenih kar nekaj slovenskih športnikov, ki pa ne izpolnjujejo pogojev za takšno državno službo. S seznamov tako imenovanih športnih čet najbolj bodejo v oči »zaslužni« športniki, ki po končani karieri že delajo ali športajo (na tujem), še vedno pa jim vsak mesec častimo častno plačico. Ta kajpak ni nič posebnega, ampak za kako položnico je pa že...
Saj ne rečem, da našim športnikom ne privoščim davkoplačevalske pomoči še kakšno sezono po koncu kariere – da se lažje obrnejo, ko se znajdejo v drugačnem svetu, kjer je športnega ferpleja komaj za vzorec – ali v sezoni, ko jim ne gre po načrtih. Takim je treba pomagati, tudi angažiranje superšampionke Tine Maze lahko razumemo kot magnet pri novačenju mladih v policijske vrste (čeprav je, roko na srce, njen policijski osebni dohodek kapljica v njeno evrsko morje).
Ne morem pa razumeti, da je lahko član športne čete Slovenske vojske (SV) slovenski trener biatlona, ki trenira ukrajinsko reprezentanco?! In to v časih, ko morajo ministrstva kobajagi preudarno obrniti vsak evro.
No, naših državnih uslužbencev ne premakne niti javno razkritje čudne sestave športne čete. Ne le da se niso odzvali na pisanje časopisa, ne, ime Uroša Velepca, denimo, slovenskega trenerja ukrajinskih biatlonk, je še včeraj svetilo na seznamu na uradni strani SV .
Ne vem, ali to pomeni, da je skrbnik uradne spletne strani SV, na kateri je Velepec še vedno »glavni trener slovenske biatlonske reprezentance«, pač navaden lenuh in ni posodobil (zbrisal) profila osebe, ki od pomladi NI več glavni trener slovenske biatlonske reprezentance (in tudi član naše čete ne?), ali pa trener na začasnem delu v Ukrajini še vedno prejema tudi plačo – ob delu za drugo državo. Prvo je šlamparija, drugo škandal.
Vsekakor bi od vojakov pričakoval vsaj ščepec odgovornosti in spoštovanja lastne države in državljanov. Vojska je pač sinonim za disciplino. Vsaj v normalnih družbah.